VOLKODLAKINJA

OBUPEN ZMENEK

Za Jakoba se nisem želela posebej urediti, vendar se nisem smela prikazati v razcapanem puloverju in prastarih kavbojkah. Kljub jesenskem vremenu in hladu sem oblekla srajčko brez rokavov, ter najmodernejše kavbojke, kar sem jih našla. Ogrnila sem se z dolgim plaščem kostanjeve barve in vzela ujemajoč se nahrbtnik. Za sabo sem tiho zaklenila vrata, da me mama ne bi slišala – sporočilo, ki sem ji ga pustila v kuhinji bi moralo biti dovolj. Nisem želela dodatnega zasliševanja.

Ko sem hodila po praznih ulicah (jeseni se hitro stemni), sem se spraševala, če mi je nesreča dejansko prinesla srečo v družbi. Pred nesrečo sem bila samo neko dekle, ki je prihajalo in odhajalo ob koncu pouka. Sedaj pa se ljudje dejansko zanimajo zame.

Malce nenavadno se mi je zdelo, da se Jakob želi dobiti z mano prav v tistem parku. V tistem parku, kjer se je začela moja nesreča. Od koder sem zbežala v gozd in padla in dobila ugriz in ... No, saj ni važno. Vsa mularija se dobiva tam. Zakaj se ne bi še midva?

»Hej.« Sem se mu nasmehnila, ko sva se srečala na klopci nedaleč stran od zajčevega prostora smrti. Ves čas sem se ozirala okrog in samo čakala, da nekaj skoči name.

»Živijo.« mi je odvrnil in se nasmehnil. Sedla sva na klopco. »Kako si?« Me je vprašal, kar se mi je zdelo lepo od njega.

»V redu. Ti?« Sem odvrnila kratko in jedrnato. Nisem bila preveč zgovorna oseba.

»Tudi.« Je odvrnil. »Kako pa si, tako, zaradi nesreče?« Je vrtal dalje.

»V redu. V petek grem v bolnišnico da mi pogledajo šive.« Jakob je pokimal.

»Kaj pa je sploh bilo, da si tekla čez gozd?« Je Jakob vprašal.

»No ...« Nisem vedela kako odgovoriti. Po gozdu ni nikoli nihče hodil, ker je bil zaraščen in srhljiv, ... Tudi moja pot domov je potekala v drugo smer, torej stran od gozda. »Ne spomnim se dobro.« Sem naposled odvrnila in postajalo mi je vedno bolj neudobno. Ozirala sem se po parku v iskanju rešilne bilke, vendar nikjer ni bilo žive duše. Ura je bila pol sedem zvečer in bili je že zelo mračno – skoraj popolnoma temno.

»Kako se ti je sploh to zgodilo. Si tekla pred volkom?« Skomignila sem z rameni. Vrtal je in vrtal in se ni ustavil. V očeh so se mi nabirale grenke solze žalosti in jeze, predvsem pa obupa. Želel se je dobiti z mano, samo da bi mu zdrdrala podatke o 'nesreči', nato pa bi kod vseved zaslovel po vsem razredu – morda celo šoli.

»Mi pokažeš kje se je to zgodilo?« To je bila kaplja čez rob. Zaihtela sem, se odlepila od klopce na kateri sem sedela in se pognala v temo. »Kate?« Za sabo sem slišala korake, kar pomeni da se je pognal za mano. Po nekaj sekundah teka sem se ozrla nazaj. Bil je približno tri metre za mano, ko sem se nenadoma v nekaj (ali nekoga) zaletela. Zletela sem po tleh in začutila ostro bolečino v trtici – bolela me bo vsaj še en mesec. Počasi sem sedla ter se pomela po glavi, kjer sem imela šive. Na občutek je bilo vse v redu. Ozrla sem se navzgor. Za mano je stal Jakob, vendar ni gledal mene. Gledal je na drugo stran. Obrnila sem se in zagledala ...

»Alex?« Sem presenečeno rekla.

»Ja, Alex.« Je odvrnil Alex skozi stisnjene zobe. Gledal je Jakoba. »Mimogrede, Kate.« Je nadaljeval. »Zakaj se dobivaš z nekom, medtem ko imaš fanta?«

»Ampak ...« Sem zastokala, še preden se je Alex pognal nad Jakoba. Hitro sem se potegnila na noge, ter opazovala silovit pretep. Vedela sem, da moram poseči vmes, saj bo drugače le eden ostal živ. »NEHAJTA!« Sem zakričala. Oba sta se za kratek trenutek ozrla k meni, vendar se nista ustavila. Na vse ali nič, sem si zašepetala v mislih in se pognala med njiju. »NEHAJTA!« Sem rekla in ju odrinila narazen. Na moje presenečenje sta oba zletela vsaj dva metra vsak v svojo smer. Jakobu se je na obrazu zarisal strah, Alexu pa le rahel nasmešek. »Konec je.« Sem zaključila, obrnjena k Alexu. Obrnila sem se, in že želela narediti korak, so sem zaslišala, da se mi Jakob približuje.

»Ampak, Kate ...«

»Z obema!« Sem mu še zabrusila, se zasukala na peti in stekla proti domu.

_________________________

Nič drugega nimam za povedati, kot pa 'Vesele počitnice, sedaj ko so končno prišle ;)'

~ Z ljubeznijo, Blueeye