VOLKODLAKINJA

IZOBČENCI

Vsi smo že popolnoma izmučeni, vendar smo že skoraj pri kraljestvu vampirjev. Kraljestvo volkodlakov je gozd, kraljestvo vampirjev pa jame. Potem so tu še morski ljudje, ki imajo kraljestvo v morju ter polno drugih. Seveda nam ljudje krčijo življenjski prostor, vendar se ne oziramo preveč na to. Če bi želeli, bi jih lahko že zdavnaj ubili. Vendar se nam zdi njihova neumnost tako prikupna. Kako trdno so prepričani, da volkodlaki, vampirji in podobne legende ne obstajajo. Edina vrsta ljudi, ki so dejansko pametni, so otroci. Vendar tudi otroci sčasoma zrastejo in pamet z leti zbledi.

Naš trop je nekakšen trop izobčencev. Vsak ima svojo zgodbo. Alexa in Sky so vrgli iz domačega tropa, ker sta bila mešanca – imela sta očeta volkodlaka in človeško mamo. Jake, na primer, je bil ugriznjen pri treh letih, prej pa je bil vampir. Tudi njega sta starša zapustila pri štirih letih, ker se je vsak mesec spremenil v volkodlaka in to je razlog, da ne želi v kraljestvo vampirjev. Kayla je bila križanka med morsko žensko in človekom, vendar jo je pri enem letu ugriznil volkodlak. Potem je nihče od staršev ni želel imeti in 'podajala' sta si jo, dokler ni pri devetih letih zbežala. Kot sem rekla, vsak ima svojo zgodbo.

Počasi smo se ustavili pred vhodom v jamo.

»Torej.« Sem obotavljivo rekla. Nihče ni želel prvi narediti koraka.

»Bom jaz.« Se je nato oglasil Jake in stopil naprej.

»Si prepričan?« Sem ga vprašala. Pokimal je. Nato je stopil v jamo. Jaz sem šla tik za njim, za mano pa so se zvrstili še Alan, Sky, Kayla in Jesse.

Jama je bila mračna, rabila sem kar nekaj časa, da sem se privadila na temo. Nikjer ni bilo nobenega vampirja. Prebijali smo se naprej, ter previdno gledali okoli sebe.

Nenadoma je nad nami nekaj zaplahutalo. Vsi smo se sunkovito ozrli navzgor, ter zagledali temno senco, ki se je počasi spuščala proti tlom. Po nekaj dolgih sekundah je končno pristala na tleh. Bil je moški, ki je imel netopirja krila.

»Pozdravljeni, volkodlaki ... hmm, precej čudni volkodlaki. Trop?« Takoj smo prepoznali glavnega vampirskega modreca, ki je bil precej znan tod okoli.

»Izobčenci, gospod.« Sem zamrmrala.

Starec se je zamislil. »Zanimivo, če ste izobčenci, ste morali imeti presneto dober razlog, da ste se pojavili tukaj. Naj stopi naprej tisti, ki ima najbližjo povezavo z rodom vampirjev.

Z Jakom sva se spogledala – to je bil definitivno on.

»Jaz, gospod.« Je Jake obotavljivo stopil naprej. Bilo mu je neprijetno, to bi se videlo z lune. Starec se na to ni oziral – Jaku je ukazal, naj si zaviha rokav leve roke. Jake je storil, kot mu je bilo naročeno. Tam sem zagledala dve tetovaži – eden je bil volkodlačji, drugi pa vampirski.

Starec se mu je približal in prste položil na tetovaži – nato je zgledalo, kot da je v transu. Jake je stiskal zobe, ter sopel od bolečine. V naslednjem trenutku, ga je starec spustil in Jake je skoraj padel po tleh. Priskočila sem mu na pomoč, da se je lahko oprl name. Preden si je poravnal rokav, sem za hip ugledala tetovaži – iz njiju je krvavelo, potočki krvi so mu stekli po roki.

»Pridite z mano.« Je rekel starec.

Sledili smo mu.

KATE

Nekaj je bilo gotovo – če ne pobegneva, bova umrla.

Ko se je tovornjak ustavil, sva naredila edino pametno stvar, ki sva jo lahko. Zvezala sva se nazaj, vendar tako, da bi se lahko zlahka spet odvezala. Krpe sva kljub vsemu še vedno pustila ležati na tleh. Ne želiva se še enkrat uspavati in lovci so verjetno predvideli, da se bova do sedaj že zbudila.

Ko so odprli vrata tovornjaka, sva oba sključena ležala ob steni, z zvezanimi rokami. Zadnji trenutek mi je Alex za hlače potisnil nek drug nož – očitno je bil polno oborožen.

»Vstanita!« Nama je z zelo globokim glasom rekel eden od lovcev. Bil je tetoviran po vsem telesu, z ogromnimi tetovažami. Po obrazu je imel ogromno pirsingov.

Z Alexom sva vstala, s strahom v očeh. Lovec ki naju je ogovoril, je nato pomignil drugima dvema ki sta stala v ozadju. Prišla sta do naju, ter naju zgrabila za roke. Molila sem, da ne bosta opazila rahlo zvezanih rok. Pognala sta naju ven iz tovornjaka. Zagledala sem neko staro, sivo mesto. Imelo je nekaj sivih in zanikrnih hiš. V daljavi se je svetlikala velika porušena tovarna – zgledalo je, kot da je v njej nekaj razneslo. Je eksplozija uničila mesto? No, karkoli se je zgodilo, lovci so imeli tu skrivališče. Odpeljali so naju med ulicami, kjer ni bilo žive duše. Ozirala sem se po poškodovanih stavbah, ter poskušala videti v notranjost skozi razbita okna. Naprezala sem se, dokler nisem zagledala obraza nekega otroka, ki je zrl skozi okno. Njegov obraz je bil upadel in suhcen, bil je umazan in opraskan. Spraševala sem se, če je tudi moj obraz takšen – upadel, umazan in opraskan. Takoj ko sem ga zagledala, se je umaknil od okna, ter se skril v notranjost zgradbe.

Nadaljevali smo pot po glavnih ulicah, nato pa nenadoma zavili v stranske ulice in nadaljevali pot po njih. Mesto je strašansko smrdelo, očitno je propadalo že več let. Pogledala sem proti Alexu, ki se je z vso močjo upiral lovcu. Pogledal me je in takoj sem videla, da se sprašujeva isto – zakaj naju niso že ubili? Alex mi je poslal pomirjujoč pogled. Ozrla sem se okrog sebe. Enega lovca bi Alex z nožem še lahko premagal – recimo tistega, ki ga drži. Drugega ... še mogoče. Ampak obkrožalo naju je še deset lovcev na volkodlake. Poleg tega nisem znala uporabljati noža kot obrambo.

Naenkrat smo se sunkovito ustavili. Bili smo v eni izmed razpadajočih stranskih ulic. Glavni lovec je stopil k eni od sten, ter potrkal v določenem zaporedju, ki sem si ga poskušala zapomniti: dva kratka, trije dolgi, dva kratka, en dolg, dva kratka. To sem si znova in znova ponavljala v glavi: dva kratka, trije dolgi, dva kratka, en dolg, dva kratka ... Naenkrat pa se je stena pred nami razprla. To ni mogla biti čarovnija – saj so lovci samo ljudje, ki poskušajo iztrebiti volkodlake. Kakorkoli, lovci očitno niso bili presenečeni, saj so naju samo pognali skozi vhod, ter po stopnicah navzdol.