We Went To London (Šli smo v London)

5. Poglavje

5.

Enjoy

Danes je petek in s Lucijo čakava na testiranje sposobnosti, jap bedno. V razred nas kličejo po vrstnem redu, kot smo oddali prijavnice. Shit sem živčna in potem še Lucy odpre usta, ko je najmanj potrebno.

''A veš, da je tisti tvoj sedaj na vrsti'' reče Lucy med tem, ko si grize nohte.

''Aja.... ne vem o čem govoriš.''

''Ne delaj se neumno. Točno veš koga imam v mislih. Lej jo že zardeva!''

''Oki no sej vem no. Zakaj se dereš no nočem, da vsi vejo.''

''Pa sej noben ne ve v koga si.''

''Na srečo. A si že ugotovila kako mu je ime?''

''Ne nisem še samo vem da je nekaj na E. Aja pa Anže ga pozna z ene zabave.''

''In a si ga vprašala?''

''Da pomislim......v bistvu sva se zmenila, da bi bolj zanimivo, če sama ugotoviš.''

''Resno.'' rečem in jo boksnem v ramo.

''Avč. Pa sem te. Aja pa ime mu je pa Erik''

''Hvala. Vsaj ime sem zvedela.''

''Kje sta David pa Anže? Upam, da nista pozabila.''

''Pa ne, itak nista. Samo mogoče sta šla na zrak. Jima napišem sms.''

''Nimam pojma kje sta. David je pa nekam izginil po zadnji uri, Anžeta pa že cev dan nisem videla. Lahko staviva, da šprica.'' rečem.

David se končno prikaže pred razredom. ''Kje je Anže?'' ga vprašam. On le skomigne z rameni.

''A sta se skregala'' vpraša Sara.

''Ne. Samo zaspan sem.'' ji odgovori. Razumljiv razlog.

Vrata se odprejo in Erik izstopi z širokim nasmeškom na obrazu in njegove zelene oči se, kar bleščijo. To pomeni, da gre v London. Mogoče pa mi rata.

''Lucija in David!'' ju pokliče naša učiteljica za angleščino. Uff, že vem, da jima verjetno ne bo uspelo. Počasi gresta v razred.

Zagledam se v točko na tleh in pozabim na čas. Naenkrat zaslišim It's My Life od skupine Bon Jovi, ki se postopoma približuje in postaja zmeraj glasneje. Nato pa vidim Anžeta, ki hodi v ritmu glasbe in si poje besedilo. Ni ravno dober pevec, kar mi zvabi nasmešek na obraz. Ostali, ki še čakajo, ga gledajo kot da je ušel iz psiho bolnice ali Marsa.

Ko pride do mene se nasmehne in reče: ''A se že mučita?''

Samo pokimam mu. Usede se zraven mene na klopco in pri tem mu pade škatlica cigaret iz žepa.

''Resno?'' mu rečem na namignem proti škatlici.

''Samo sprostitev sem rabil. Saj veš, da me to sprosti. Pa nisi moja mama''

''Počni karkoli hočeš, samo z Lucy nisva vedeli kam sta šla ...''

''In sta mislili, da sva pozabila'' konča namesto mene. V njegovih modrih očeh nekaj igrivo bliskne in reče ''Tega ne bi za nič na svetu zamudil. Dva tedna brez šole, cele noči zabav. Za vse bom poskrbel boš videla, kako bomo uživali''

''Že komaj čakam, da gremo. A bomo šli v kakšen klub?''

''Hmmm.....mogoče samo potem si nujno spakiraj visoke pete in mini krilo, da boš zgledala starejša. Saj veš le za osemnajst plus.''

''Srečnež, da imaš rojstni čez nekaj dni, jaz pa moram čakati še pol leta''

''Sej res še sreča, da si me spomnila kdaj je bolje, da imam žurko v petek ali v soboto.''

''V soboto''

''Oki potem pa v naslednjo soboto ob sedmih pri meni. Ne boš verjela cel vikend bom imel prazno hišo'' mi reče in se nasmehne.

''Carsko. Kdo vse pa pride?''

''Ti, Luc, David, Luka, Erik...... in nekaj mojih soigralcev.'' mi pove z navdušenim glasom.

Nato sva začela poslušati glasbo in peti, ker pa noben nima posluha je bol zvenelo kot dretje.

***

Čez približno deset minut se odprejo vrata razreda in Luc mi vsa nasmejana in žarečimi očmi priteče v objem.

''Uspelo mi je! V London grem.'' nam pove.

Za Lucy pa pride z resnim izrazom na obrazu David. Zmedena ga pogledam, ker sem najmanj pričakovala, da njemu ne uspe.

''Ni mi uspelo. Vama želim več sreče. Še dve mesti sta. Kakšna psica je una za anglo'' reče David z jezo v glasu.

''Stari vse bo v redu. Če mi uspe vam plačam pijačo'' poizkusi Anže potolažiti Davida.

Potem pa naju pokličejo v razred: ''Sara in Anže!''

''Veliko sreče'' nama zaželi Lucija in z Anžetom se odpraviva v razred.

V razredu sedijo za dolgo mizo tri zdolgočasene profesorice za angleščino. Na mizi so piškoti in vsaka ima kozarec napolnjen z oranžno tekočino (verjetno pomarančni sok ali pa oranžada). Vse ostale podrobnosti sem pa zaradi živčnosti, ki je začela naraščati v meni, pozabila.

Najprej so naju pozdravile po angleško potem pa so začele spraševati vprašanja o nama nato pa še določena splošna vprašanja ( npr. Kaj bi rada videla v Londonu?). Po končanem preizkusu so si profesorice nekaj zapisale na list in so si nekaj šepetale.

''Čestitamo. Končno so zapolnjena vsa mesta in gremo lahko domov. Oba sta uspešno opravila preizkus.'' je rekla najstarejša od njih in nama namignila naj greva iz razreda.

Ko prideva iz razreda me Anže objame in mi zašepeta na uho: ''Sem ti rekel, da bo nama bo uspelo. ''

''V Londonu uživajte še zame'' nam reče David.

''To pa rabimo proslavit'' reče Lucy.

''In Anže plača''

''Ne spomnim se, da sem kaj rekel'' se je Anže naredil nevednega.

''Aja,pa v naslednjo soboto ste povabljeni k men na zabavo.'' nam reče Anže in pomežikne.

''Okej.'' Rečeta Lucija in David.

Potem smo pa šli na pijačo in proslavili odhod v London.

Na ta poglavje sem zelo ponosna in upam, da je tudi vam ušeč.

Do naslednjega update bom rabila malo več časa, ker potrebujem ugotoviti kako nadaljevati in zaplesti. Če imate kakšne idejo, bi bila zelo vesela, če mi jih napišete v komentar ali pa po sporočilih :).

Vote & Comment