We Went To London (Šli smo v London)

6. Poglavje

6. 

Enjoy

Ker sem ''zbolela'' sem si vzela prosti dan ravno ta petek, ko bi morala biti vprašana zgodovino. Presenečena nad tem, da mi je mami to pustila, sem uživala v podaljšanem vikendu. Zbudila sem se šele ob 12.00 in si skuhala zajtrk in kosilo v enem-mojo specialiteto makarone s tuno in šla gledat mojo najljubšo serijo, Igra prestolov. Pogledala sem nekaj delov, točne številke ne vem, vem le, da mi je čas prehitro minil. Naenkrat slišim zvonjenje mojega telefona in vidim, da me kliče Anže.

Javim se: ''Ja.''

''Uff, samo testiram, če si še živa.''

''Ja itak. V lajfu ne bi zamudila tvoje zabave.''

Zasmeji se ter reče: ''Vem, da ne bi. Čez pet minut smo pri tebi, pa ne zgovarjaj se, da si zbolela, ker dobro veva, da je zgodla kriva.''

''Ok, ja guilty (kriva). Ej, kam pa gremo?''

''Hmm, za enkrat bo bolje, da še ne veš. Samo to ti lahko povem, da gremo nakupovat'' mi pove Anže in v ozadju slišim smeh... ''a lahko Luc, Sari ravno razlagam, da v pižami ne more iti v trgovino.''

''Aja, potem ji pa povej tudi to da ti nihče ne zaupa, da nas ti voziš,'' zaslišim Lucy v ozadju.

''Tiho,'' ji reče Anže.

''Kaj?'' se začudim. Anže še nima do konca narejenega izpita, a nas bo vozil, čestitke njemu.

''Pa saj ni nič takega, itak že znam,'' mi reče Anže, ko zasliši zgroženost v mojem glasu.

''Amm... Mislim...''

''Ok dobro, da se strinjaš. Čez pet minut smo pri tebi. Pa resno pohiti, ker nimamo toliko časa. Čav'' mi še reče in hitro odloži, da mu ne bi ugovarjala.

Superca, pet minut imam, da se pripravim. Hitro ugasnem prenosnik in stečem do omare pograbim prve kavbojke, rdečo majico in usnjeno jakno, kar je dobra izbira. Grem v kopalnico ter si umijem obraz ter skrtačim lase. Glede na stanje mojih las, se odločim za figo. Ravno si nanašam maskaro, ko zaslišim base Anžetovega avta, ki se približujejo. Res je, da Anže še nima izpita, a avto so mu že kupili. Vov, so pa hitri in ni moglo pet minut miniti tako hitro. Pohitim z nanosom maskare in odhitim iz hiše. Zagledam matt audi bele barve, prava paša za oči. Anže zniža jakost glasbe in usedem se na zadnji sedež zraven Lucije.

''Vav, Anže kakšen avto'' rečem.

Nasmehne se z enim najlepših nasmeškov in pove: ''Najbolj top darilo za rojstni dan.''

''Kaj zafrkavaš se''.

''Ne se ne. Sej midva sva bila isto navdušena. Čakaj da vidiš pospešek na avtocesti'' mi reče David. Lucija ga je le pogledala s pogledom, ki mi pravi, da bo noro.

''Komaj čakam,'' rečem.

''Jaz tudi'' reče Anže in se nasmehne.

''Jaz pa ne'' reče Lucy z resnim glasom. In že se peljemo proti nakupovalnemu središču, ki je od moje hiše oddaljen uro vožnje toda mi smo prispeli v pol ure, ker je Anže tako hitro vozil. Svetovna je bila avtocesta, delno zaradi Lucijinega izraza na obrazu.

''A gremo še na pijačo?'' vpraša Sara.

''Lahko'' reče David in napotimo se proti najbližji kavarni. Ker je lepo vreme se usedemo zunaj. Vsak si naroči svojo kavo in ko dobimo naročeno Anže iz žepa vzame cigarete in mene je čisto vseeno, toda potem opazim Lucijin pogled.

''Mislila sem, da si nehal''.

Anže le skomigne z rameni in si prižge cigareto.

''A si resen?'' ne odneha Lucy.

''Ja'' mirno odgovori Anže.

''Kaj ti je poanta?''

''Sam pust Luc.'' Ji reče David.

''Ok bom. Sam ne štekam.''

''Jaz isto. Samo njegova odločitev.'' reče David.

''Če slučajno nista opazila sedim pred vama. Pa ja, še sam ne vem zakaj sem spet začel,'' reče Anže med smehom.

''Ti že veš,'' mu reče Luc. Nato smo popili kavo ter odšli v trgovino ter nakupili vse kar bomo jutri rabili na zabavi: lončke, čips, pizzo, pijačo, hrano,... Največ časa smo preživeli pred policami, na katerih je bila alkoholna pijača.

''Pa dej kaj je s tabo ne rabimo treh steklenic vodke. Vzemi dve in dva viskija pa štiri tekile, ker je najboljša,'' reče Anže Luciji.

''Aja, ne vem kakšna je, ker je še nisem pila" je rekla Lucija.

''Pa ti nisi resna. Jaz te ne poznam,'' ji odvrne Anže.

Z Davidom se le spogledava in nasmehneva: ''Anže pa sej bo jutri poskusila.''

''To je res, samo presenečen sem.''

''Meni se zdi, da imamo vse.'' reče David.

''Ja, pojdimo,'' je rekla Lucija.

''A ti pomagam, kaj pripravit,'' vprašam.

''Ja, lahko,'' nam reče z nasmeškom Anže.

''Kdaj pridemo?'' vpraša David.

''Ammm... Od sedmih, itak bodo ostali zamujali'' nam reče Anže. 

Nato gremo do blagajne. Pogled vseh v trgovini je bil neprecenljiv. Kar predstavljajte si štiri najstnike v trgovini z vozičkom polnim alkohola in prigrizkov.

Komi čakam jutri, na Anžetov party :))

������������������������������

Končno sem napisala nadaljevanje. Soo proud. Tale razplet dogodkov mi je zmeraj bolj všeč ;)

Oproščam se vam, za tako veliko zamudo z updatom. Toda najprej nisem imela časa, potem pa sem čisto pozabila na zgodbo. Upam, da v kratkem napišem nadaljevanje :)

Vote & Comment