We Went To London (Šli smo v London)

2.Poglavje

2.

Po malici smo imeli kemijo. Kemije ne maram zaradi učitelja, ker me ona ne prenese. Ta učitelj je dobesedno nor, kadar ni razred ni tiho, vzame najdebelejši učbenik za kemijo in ga vrže ob tla. Zato smo mu dali vzdevek Psiho.

Z Lucijo sva se pogovarjali, kaj bi lahko počeli ta vikend (danes je sreda). Ko me pokliče Psiho in vpraša:'' Sara, kolikokrat premešamo raztopino v merilni bučki?'' Ne razumem, zakaj je vprašal le mene, saj nisem edina, ki govori.

''Emm....odvisno od sestave?'' odgovorim na vprašanje.

''Narobe!!! A se zafrkavaš , to sem povedal pred nekaj minutami. Vsako uro ista pesem. Dovolj mi je tega!! Sara vprašana si za oceno'' se Psiho dere name. Nato pa s čisto mirnim glasom nadaljuje

''Še dve vprašanji do konca. Povej razliko med kislinami in bazami.''

''Emm....ena je kisla ena bazična'' rečem ter skomignem z rameni.

David dvigne roko in čaka da ga Psiho pokliče.

''Narobe. Ja David'' reče učitelj.

''Moram vas opozoriti, da se tega še nismo učili'' reče David. V mislih se mu zahvalim.

''Kako lahko dvomiš v mojo presojo? '' reče Psiho. David se mi trenutno, kar malo smili.

Ker David nič ne reče, Psiho nadaljuje: ''Na to zelo pomembno vprašanje bi že vsi morali vedeti odgovor. No očitno ga Sara ne ve in zdi se mi nesmiselno postaviti še zadnje vprašanje, ker tudi če ga zna ne bo dovolj za dvojko. Tako, da imaš negativno''

Vidim privoščljive poglede svojih sošolcev. Usedem se na svoje mesto. Lucy me sočutno pogleda ter reče: ''Saj boš popravila, verjamem vate.''

''Huh, ne vem če, mi uspe, ker me ima na piki'' rečem in pokažem na Psihota.

''Mora ti, saj se še spomniš: V London gremo!!'' reče Anže. Z Davidom sedita pri kemiji za nama z Lucy in po navadi se zmeraj pogovarjamo in smejimo.

Zazvoni konec ure. Končno zvonec naznani konec pouka za danes. Odhitimo iz razreda.

Ko smo na avtobusni postaji, rečem:''Danes ne bo nič s McDonald'som, ker se moram iti domov učiti biologijo''.

''Kaj se še nisi?'' se čudi David. Mimogrede, David v šoli blesti najbolje od naše skupinice.

''Danes sem šele izvedela, da jutri pišemo'' rečem.

''Na istem sva'' reče Lara. Anže le prikima.

''Neumni ste, če slučajno še ne veste. Sam v vednost snovi je veliko preveč za en dan'' pove David.

''To že vemo. Pa nisem jaz kriv, če vse pozabim'' reče Anže.

''Tudi plonkci pomagajo'' reče Lucija in pomižikne.

''Ti pa tvoji plonkci. Na zadnjem testu, so te odkrili. Ne ponovi napake.'' Reče David v smehu.

''Hej no, lahko zbiram med negativno in plonkci.''

''Jaz sem za plonkce'' reče Anže in dvigne roko, kot da želi o tem glasovati. Tudi z Lucijo dvigneva roko.

''Torej smo zmenjeni. Jutri plonkamo.'' Reče Lara.

''Jaz sem za'' rečeva z Anžetom. David le zavije z očmi.

''Kdo gre z mano jest?'' vpraša David.

''Bomo šli jutri.'' rečem.

''Oki vdam se. Jutri gremo pa res'' reče.

V tem pride avtobus s številko 12, na katerega gresta David in Anže. Le pet minut za tem pa prispe na postajo še avtobus s številko 25, na katerega grem jaz. Lucija pa mora počakati na avtobus 1.

***

Končno sem prišla domov. V svojo sobo vržem torbo in odhitim v kuhinjo, kjer mami kuha kosilo.

''Živjo, kaj je novega?'' me veselo pozdravi mami.

''Hej'' pozdravim nazaj ''saj res, hvala, da si me spomnila. En list mi moraš podpisati za London''

''London? A v London greste?'' sumničavo vpraša mami.

''Ja. A ni super? Saj veš kako si želim iti. Aja pa, to je izmenjava, kar pomeni, da bom dva tedna v Londonu in hodila bom v angleško šolo. Na žalost je samo 20 prostih mest. Pa saj veš, kako koristno bo zame, če grem, se bom vsaj naučila angleščine.'' Rečem v upanju, da jo prepričam.

''To se popolnoma strinjam, da bo koristno potovanje. Toda ali meniš, da ti uspe priti med 20 dijakov, ki si prav tako močno želijo iti. Pa kje boš živela ta čas? Ali greste z letalom? Kdo vse bo pa šel? Kdaj pa bo izlet-datum mislim?'' me izpraša mami.

''Amm... Koliko vprašanj naenkrat. Živeli bomo v hostlu Mertex. Ja z letalom gremo. A ni to super, komaj čakam. Ne vem, kdo vse gre. Vem pa, da se bomo Jaz, Anže, David in Lucy močno potrudili, da gremo. Pa izmenjava bo čez dva mesca. Torej marca me dva tedna ne bo doma.'' Rečem. Nato se pa spomnim:

'' Pa še testirali nas bojo, da preverijo kako dobro govorimo angleško.''

''Sedaj pa vem zakaj si tako navdušena, ker boš letela z letalom. A spet vi štirje?'' reče mami, nato se pa nasmehne ter nadaljuje:
'' Marca te en mesec ne bo doma. To je pa, kar veliko, se ti ne zdi?''

''Ja vem da je veliko časa. Pa saj veš kako zelo si želim iti v London'' rečem. Dodam pa še''Samo tole testiranje me pa zelo skrbi.''

''Seveda vem Sončece'' reče mami. ''Se te z Igorjem (moj oči) znebiva vsaj za dva tedna'' še doda z nasmehom.

Zasmejim se ter poizkusim napraviti grd pogled ''Mami, no!!''

Mami se tudi smeji: ''Malo heca mora biti. Ali ti bo uspelo narediti test?''

''Nevem. Upam. David in Anže sta rekla, da bosta pomagala meni in Luciji. '' rečem.

''Potem pa vama z Lucijo ni potrebno skrbeti'' sarkastično pripomni mami.

''Grem po list. Saj mi ga boš podpisal, kajne?''

''Ja, bom. Le pohiti, ker kosilo je pripravljeno.'' mi pove mami.

''Bom'' rečem ter odhitim v sobo po list. Nazaj sem prej kot v minuti. Mami mi list podpiše, tako ga odnesem nazaj v torbo. Vzamem telefon in vsem trem napišem: ''Misija podpis končana ;)''

Takoj dobim Anžetov odgovor: ''Hvala, da si me spomnila.''

Ko se vrnem v kuhinjo, me že čaka krožnik poln porove juhe.

''Ali očija še ne bo?'' vprašam mami.

''Ne,zadržal se je še v službi'' mi odgovori.

Ko pojem kosilo, se vrnem v sobo. Vzamem zvezek in učbenik za biologijo. Poizkusim se učiti, a je snov zelo težko brati, saj mi misli odtavajo k Londonu. Ko se zopet zberem, je ura že sedem popoldne. Vzamem svoj telefon odprem Snapchat in pošljem sliko svojih zvezkov odprtih na postelji zraven pa napis: ''What doesn't kill you make you stronger, right?'' To pošljem trem osebam na seznamu best friends in verjetno veste kdo so to.

Čez nekaj minut dobim Davidov odgovor:''A ni tako da ne znaš angleško hahaha ;)'' Nasmehnem se ter odpišem: ''Kreten'' in nasmejanega smeškota.

Spravim se za mizo in naredim nekaj plonkcev. Zatem pa še enkrat vso snov preberem. Menim, da bo dovolj za dve. Telefon mi zavibrira, dobim Lucijin SMS: ''Jutri se ob 7.30 dobimo pred tajništvom, da oddamo podpisan papir.''

'Waw, to je pa zgodi', a se strinjam da moramo biti prvi, če želimo iti v London. Zato odpišem le:

''Oki''