Na pol besno, na pol prestrašeno sem pogledala naokoli. Iz mojih oči so švigale strele, pa čeprav sem imela kolena čisto mehka od strahu. “Samo ne pokaži jim, da se jih bojiš,” je švignilo skozi moje misli. “Ne pokaži jim, ne pokaži jim, ne pokaži jim,” sem si potihem ponavljala mantro. Čakali so me na koncu ulice, tik pred razcepom, kjer zavijem levo. Že od daleč sem slišala njihove žaljive komentarje, ki so jih vedno delili z mano na najbolj prostraški način – z žvižganjem in ogabnimi nasmeški. Zakaj hudiča sem se že odločila za študij v tem butastem mestu? Nikoli si ne bi mislila, da bom imela kdaj težave s člani tolp. Boljše bi bilo, če bi ostala doma v našem varnem, a dolgočasnem mestu. Res je, da se včasih človek nima kam dati, ampak ta trenutek bi raje izbrala varnost kot pa razgibanost.
“Hej, miška. Kam pa kam?” mi je z osladnim prisiljenim nasmeškom nagovoril eden izmed petih mlajših moških, ki so stali v krogu in iz steklenic srkali pivo. “Živjo,” sem jih vljudno pozdravila. “Šibam domov,” sem nadaljevala in h sebi stisnila svoj prenosni računalnik. Samo upala sem, da mi ga ne bo nihče izmed njih ukradel, saj sem na njem imela zapisane vse rezultate raziskave, s katero sem se ukvarjala že tri mesece. Upala sem, da bom s prijaznostjo lahko ušla vsem težavam, ki mi jih želijo povzročiti. Konec koncev so tudi oni samo ljudje in verjetno hočejo, da so drugi prijazni do njih. Na žalost nisem imela te sreče. “Vau,” je dejal njegov prijatelj “Fajn, da grejo eni lahko domov. Nimamo vsi take sreče, da bi se rodili s polno ritjo”.
“Hej Zayn,” je nadaljeval prvi. “Poglej kaj miška tako stiska h sebi. Menda nima računalnika,” se je posmehnil.” Tretji tip s črnimi lasmi in lepimi očmi, domnevam, da Zayn, se je zakrohotal in pristopil bližje. Veliko preblizu za moje pojme. Nevede sem stopila korak nazaj. To je sprožilo še več smeha in nekaj nesramnih opazk. “Taka lepa piška, pa tako neumna. Na šolo hodiš, pametna pa ravno nisi. A ti niso povedali, da ne nosi s sabo dragih stvari, ko se sprehajaš po četrti.” “Prosim, samo računalnika ne. Prosim. Na njem imam celo raziskavo, tri meseca dela bo šlo v nič.” sem dejala s tresočim glasom. Za trenutek je izgledalo kot da si je Zayn premislil. Obotavljoče je pogledal svoje prijatelje, ki so polni pričakovanja zrli vanj. Proseče sem ga pogledala in si goreče želela, da bi se izkazal kot pravični človek. Seveda, se to ni zgodilo. Iz rok mi je izstrgal računalnik in ga podal enemu izmed svojih prijateljev. Ko sem mu ga hotela izpuliti iz rok, so si ga začeli med seboj podajati in se krohotati. Eden izmed njih me je medtem prijel za zadnjico in mi zašepetal v uho “Pojdi raje stran, preden se kdo spomni še kaj drugega. Taka dobra cipa kot si ti ne bi smela sama hoditi naokrog.”
Tiho sem odkorakala stran. Čim me niso videli več, so moje oči zalile solze. Nimajo pojma. Nimajo pojma, da doma nikoli nismo imeli veliko denarja. Že od 14 leta sem poleg tega, da sem hodila v šolo, popoldne tudi delala. V šoli mi je vedno šlo lahko, zato sem tri leta pred sošolci zaključila z srednjo šolo. Na eni imed boljših Univerz, so mi ponudili štipendijo, zato sem se tudi preselila. Ker štipendija ne krije mojega prebivališča, moram živeti v enem izmed najnevarnejših delov mesta. To je glavni razlog, da sem obkrožena s temi groznimi ljudmi. Ne samo, da kradejo in da si ne morem privoščiti novega računalnika, najhuje od vsega je, da je na njem vse moje delo. Toliko neprespanih noči, toliko vloženega dela. Ob misli na to sem glasno zahlipala. Takoj za tem me je popadel bes. “Te kreteni, te idioti,” sem glasno rekla. Bodo že dobili svoje sem si zamrmrala, pa tudi če bo to zadnja stvar, ki jo naredim. Jezno sem si obrisla solze.
“Pa zakaj to delaš?” sem zaslišala jezeno kričanje. “A ne vidiš, da imaš edini šanso, da se izvlečeš iz tega sranja. Vse za kar moraš poskrbeti je ena usrana matematika. Nehaj že s temi pizdarijami in se začni obnašat. Če ti vse ostalo gre, zakaj ne matematika.” Ni me presenetilo, da oseba kriči, presenetilo me je, da ima britanski naglas. Glas je postajal vedno glasnejši in kmalu sem zagledala desetletnega fanta, ki je osramočeno gledal v tla. Tisti trenutek je izgledal tako nebogljen, da se mi je zasmilil do dna srca. Videla sem, da komaj zadržuje solze, vendar tega ni pokazal “Pa me ti nauči”, je zavpil nazaj. “A nisi bil včasih nek naravoslovni genij. Zdaj pa niti za svojega brata nimaš časa. Vsi na okrog se te bojijo, ker si nek tihi vodja tolp. Pa poskrbi še zame.”
Vodja tolp? Globoko sem zavzdihnila, ko sem ugotovila, da se prepirata tik pred vhodom v hišo, kjer sem imela svojo študentsko sobico. Sklonila sem glavo in se poizkusila tiho in neopazno prebiti mimo njiju. “Kaj pa ti vzdihuješ?” je neprijazno rekel starejši fant. “A še nisi slišala, da ni lepo vlečt na ušesa,” je grobo nadaljeval. Na očeh so se mi spet začele nabirati solze. “Preklete solze”, vedno vse pokvarijo in vedno izpadem punčkasto in nebogljeno. Pogoltnila sem svoj strah in žalost ter ga končno pogledala. Vsekakor nisem pričakovala, da se bom zazrla v najlepše oči, kar sem jih kdaj videla. Ne le, da je bila barva nepričakovano lepa. Kot vodna gladina najlepšega jezera, ki se preliva med modro in zeleno bravo. Nemogoče je bilo ugotoviti katere barve so. Prvi hip se mi je zazdelo, da zelene, vendar se je po nekaj sekundah njihova barva spremenila v modrikasto. Predvsem me je očarala iskrenost, ki se je lesketala v njegovih očeh. Iskrenost, bolečina in skrb. “Tale pa v svojih očeh kaže vsa čustva,” sem pomislila. Nekaj krat sem odprla in zaprla usta kot riba na suhem, potem pa sem pikro pripomnila: “A še nisi slišal, da človek ne more čez vrata, če stojiš pred njimi.”
Če je bil presenečen nad mojim odgovorom, tega ni pokazal. Z roko je segel v lase in še sam zavzdihnil. Nisem se mogla premagati, da mi ne bi z očmi preučila tudi njegovih lepih kodrastih las in močnih rok na katerih je imel več tattoo-jev. Zanimivo, da na sebi ni imel razcapanih oblek kot drugi člani tolp. Če ne bi imel tattoojev, bi izgledal celo NORMALNO. Nekaj trenutkov je brez besed zrl vame, potem pa se mi odmaknil, da sem lahko vstopila v stavbo. V tistem trenutku bi bila zelo vesela, če ne bi porogljivo dejal: “Izvolite madam, se vam umikam. Vidim, da ste navajeni visoke družbe in dragih kamnov.” Tisti trenutek se nisem mogla več premagati svoje jeze in zafurstiranosti. Lahko, da je to najhuši dan v mojem življenju, ampak ne bom pustila, da bodo ljudje tako hodili po meni. Pa tudi, če je to človek, ki je neizmerno lep. Sunkovito sem se obrnila na peti in grobo butnila v že skoraj priprta vrata, da so se s truščem oprla. “Lej, ti bebec,” sem začela. “A bi te ubilo, če bi bil malo bolj prijazen? Nimam dragih kamnov in nimam visoke družbe, nimam niti računalnika, ker so mi ga neki cepci, ki so verjetno tvoji prijatelji, dobesedno izpulili iz rok. Ukradli so mi tri mesece trdega dela. Ob tem so se mi še spakovali in me otipavali. Če je to zate visoka družba, potem pa ne vem kaj naj ti rečem.” Zajela sem sapo, da bi nadaljevala, ko je prekinil moj plaz besed: “Zanimiv naglas imaš?” Kaj za hudiča? “Kaj? Sem bleknila? “Iz kje si? Nisi američanka?” je nadaljeval z normalnim tonom. Pa ta človek je neverjeten. Najprej je neprijazen, sedaj pa se hoče normalno pogovarjati. Nisem imela ne volje, ne želje po tem, da bi nadaljevala pogovor, ko je skoz mene šinila ideja.
“Inštruirala bom tvojega brata.” Sem mu dejala. “Kaj?” me je presenečeno vprašal. “Ha,” sem pomislila, “pa se ga le da šokirati”. “Inšturirala bom tvojega brata, ti pa poskrbi, da me ne bo nihče več nadegoval.” “Ja?” sem ga vprašala, ko me je nezauplivo gledal. “Če misliš, da nisem dovolj sposobna, ti lahko povem, da sem do sedaj inštruirala že vsaj 20 mlajših učencev, ki … “OK, OK,” je vdajajoče dvignil roke. “Krasno” sem dejala in mu ponudila roko. “Na zavezništvo od danes naprej.” Nekaj trenutkov me je zmedeno gledal, potem pa segel v ponujeno roko.” Na zavezništvo” je odgovoril. “Pa karkoli to že pomeni” je zamomljal. “OK, reči bratcu naj pride jutri ob 5h pred vhod. Bova imela prvo učno uro. Ti pa ne pozabi na svoj del dogovora,” sem navrgla medtem, ko sem že vstopala nazaj v stavbo. “Ej” je zaklical za mano “Vsaj povej kako ti je ime.” Tarisa sem”, sem mu odgovorila. Samo bežno sem še slišala, ko je za mano zaklical: “Me veseli Tarisa. Jaz sem pa Harry.”
