Naill POV
Prijela me je za roko in me potegnila za sabo. Še vedno sem bil šokiran od vseh dogodkov, ki so se ravnokar zvrstili eden za drugim. Nikoli v življenju si nisem mislil, da mi bo kdaj kdo grozil s pištolo. Res sem imel neznansko srečo, da se je pojavila ta krasna punca, ki mi je pomagala. Še vedno nisem mogel verjeti, kako elegantno je izpeljala vse skupaj. Stavil bi, da tip kot je Harry, ne posluša in spoštuje nikogar. No, razen moje rešiteljice očitno. Najbolj smešno pri vsem pa je to, da je dve glavi nižja od njega in čisto drobna. Sam bi jo v kateri koli drugi situaciji gotovo opazil in si ji poizkusil približati s kakšnim neumnim komentarjem, ona pa bi me verjetno pri priči skenslala. Story of my life.
Brez sape sva končno prišla do kavarne. “Pridi,” se mi je nasmehnila. V meni pa je zadrhtelo. Kako zelo je lepa.
Tarisa POV
“Predvidevam, da ti ni ime Patrick?” sem ga vprašala.
Zasmejal se je: “Ne. Niall sem.” in mi podal roko.
“Tarisa,” sem mu odgovorila.
“Tarisa, hvala ti. Tole si pa tako dobro izpeljala, da ne vem kako naj se ti zahvalim.” Se mi je zasmejal z modrimi očmi. Takoj mi je bil všeč. Popolnoma drugačen kot ostali ljudje tukaj. Nasmejan in poln življenja. Mogoče, pa bova lahko prijatelja.
“Kaj pa te je prineslo sem? Deluješ preveč normalno za te kraje?” sem ga ocenjujoče pogledala. “Res sem na obisku pri družini. Samo nisem vedel, da imam sestrično,” se mi je spet zasmejal v odgovor in tudi moja usta so se prvič od kar sem se preselila razlezla v nasmeh. Res je imel nalezljiv smeh.
“Tukaj bom pol leta hodil na Univerzo,” je nadaljeval in srce mi je zaigralo od veselja. Končno nekdo, ki mi je podoben.
Več kot eno uro sva sedela v kavarni in se pogovarjala o vsem mogočim. Razložila sem mu, zakaj sem tu, on pa mi je pripovedoval o svoji družini in življenju na Irskem. Dogovorila sva se, da se naslednji dan dobiva pred začetkom predavanj, da mu razkažem kampus. Res prijeten človek. Zabaven in prijazen. Pa še dobro izgleda in ima zelo lepe oči.
Seveda pa niso take kot Harryeve. Nobeden nima takih oči kot Harry.
---
Prijetno pomenkovanje me je spravilo v zelo dobro voljo. Malo pred dvanajstvo uro, sem prispela domov. Odklenila sem vhodna vrata in žižgajoč prišla do svoje študentske sobice. Veselje me je hitro minilo, ko sem pred svojimi vrati zagledala Harrija. Sedel je na tleh in se z glavo se je naslanjal na vrata. “Ah, v tem mestu pa res ne more biti vsaj en dan lepo,” sem obupano pomislila. Navzven sem ohranila mirno kri in ga osorno vprašala: “Kaj pa ti hočeš spet?”
Zdrznil se je ob moje tonu, potem pa se je njegov obraz steminl. Grdo me je pogledal in rekel: “Skrbim zate. To hočem in nič drugega.”
“Za to bi lahko poskrbel včeraj,” se mu nisem pustila vrteti okrog prsta. Odklenila sem vrata in šokiralo me je, ko je stopil za mano,
“Tarisa, prosim poslušaj me. Pojma nimaš o čem govoriš.”
“Pusti me, moram spat. Jutri imam veliko dela,” nisem odnehala. “Pred nosom sem mu hotela zaloputniti vrta, pa je med vrata postavil nogo.
“Kaj delaš?” sem ga vprašala.
“Sem ti povedal, da skrbim zate,” je rekel in vstopil v stanovanje. To bi me moralo prestrašiti, pa me ni. Smo zavila semz očmi in mu zabrusila, da nimam časa za njegove štose. “Res moram spat Harry.”
Kot da me ne bi slišal, je vstopil v stanovanje in se začel razgledovati. Živci so mi popustili, ko se je usedel za mizo in odprl moj laptop. “Harry, resno ti pravim. Izgini.” Iz rok sem mu izstrgala računalnik: “Pa pusti moje stvari pri miru.”
“Pojdi spat,” mi je ponovno rekel.”Pri tebi bom. Obritoglavci so nevarni ljudje in če se gibajo okrog tvojega stanovanja, to ne pomeni nič dobrega. Če se danes vrnejo, bom sam poskrbel, da se ti nič ne bo zgodilo.
Oči so mi skoraj skočile iz jamic. Obritoglavci so nevarni. To sem vedela že sama. Ko pa ti to reče človek kot je Harry, pa se človek lashko samo zamisli kakšni so. Še bolj kot to, pa me je zmotilo nekaj drugega: ”Ti boš pri meni? In kaj če ti ne pustim? Hočem mir. Spelji se!”
Prvi hip je izgledalo kot, da bo začel kričati name, potem pa si je segel z roko v lase, na ustih pa mu je zaplesal nasmešek. “Samo v primeru, da me odneseš” Zahahljal se je: “To ti pa verjetno ne bo uspelo glede na tvojo višino in drobnost.
Moj pogled je za nekaj sekund predolgo zdrsnil na njegovo močno telo. Res nimam šans, da ga premaknem iz stanovanja.
Vzdihila sem: “Prav, samo prisežem, da če boš delal kake traparije ali pa svinjal stanovanje, te bom vrgla skozi okno.
