Tarisa POV
“HARRY, A LAHKO ŽE ENKRAT NEHAŠ!!,” sem razjarjeno zavpila, ko me je že tretjič zaporedoma v glavo zadela papirnata kroglica. V odgovor se mi je samo ošabno nasmehnil. Še hujši je kot sem mislila. Od kar je vstopil v moje stanovanje, se je zabaval s tem, da me je nerviral. Nekaj časa sem ga poizkusila ignorirati, potem pa je ratalo preveč naporno. Postajala sem vedno bolj živčna, dokler nisem do konca znorela. Potem sem ponovno prešla na ignoriranje in krog je bil ponovno vzpostavljen. Včasih, ko sem po njegovem menenju izustila kaj posebno smešnega, se je glasno zasmejal. Njegov smeh je odmeval po stanovanju in njegove oči so se zaiskrile. Te butaste zelene oči. To me je še bolj razkurilo.
“Kaj sploh delaš?”me je z zanimanjem vprašal. Ko mu nisem takoj odgovorila, je stopil za moj hrbet in mi izpred nosa vzel prenosnik na katerega sem pisala kratek osutek o tem kar moram narediti prihodnji dan. “HAAAARRRYYY!!”sem nejevolno vzrojila. “Dej mi nazaj računalnik. Ne vidiš, da delam.” Spet se je samo nasmehnil in ga odprl. Vstala sem, da bi mu ga izstrgala iz rok, pa ga je samo dvignil visoko v zrak. Oprla sem se na njegovo roko in stopila na konice svojih prstov. Seveda ga nisem dosegla, ne glede na moj trud. Kot, da ne bi vložila vse moje moči v boj, se je mimo grede otresel moje roke in z zanimanjem pogledal v moje zapiske. Ko sem se že sem se pripravila, da bo pripomnil kaj pikrega, me je presenetil. Presesenečno je dvignil glavo. “Kaj, a ti si nekakšen kemijski genij ali kaj?” je vprašal, ko je videl formule, ki sem jih ravnokar marljivo zapisala. Njegov glas ni bil zbadljiv, ampak bolj poln zanimanja.
“Ne nisem,” sem mu zabrusila in mu končno izmaknila svoj računalnik. “In nadalje te prosim, da ne jemlješ več mojih stvari, brez vprašanja. A je to jasno?!” sem še dodala. Videti je bilo kot da ga moj ogovor zelo zabava. Na njegovi ustih se je spet zaiskril komaj viden nasmešek, ki me je še posebej nerviral.
“Nehaj se mi smejat!”
“Zakaj?”
“Nerviraš me! Nehaj!”
“Zakaj?”
“Ta tvoj butast nasmešek. Kot, da si lahko vse dovoliš, samo zato, ker si višji in močnejši od mene. Ne jemlji več mojih stvari.”
Dvignil je roke v udajo: “Ne bom več jemal tvojih stvari, če obljubiš, da mi boš naslednjič odgovorila, ko te kaj vprašam.
“Ma odjebi,” sem mu zabrusila. Že od nekdaj ne maram, da kdo izkazuje moč nad mano. Moj odgovor ga je spravil še v boljšo voljo, kotički njegovih ust so se nevarno zatresli in komaj je zadrževal smeh. Ignorirala sem ga in iz omare vzela top in pajkice v katerih sem spala. Odpravila sem se v kopalnico. “Ne brskaj mi po stanovanju,” sem mu še navrgla preden sem za sabo zaloputnila vrata.
---
Topla voda je izprala mojo slabo voljo in med tuširanjem sem potihem veselo brundala svojo najljubšo pesem. Moja slaba volja se je v hipu vrnila, ko sem prišla iz kopalnice in spet zagledala Harrijev hudomušen nasmešek. Ležerno je ležal je na moji postelji in njegove oči so počasi ošvrknile moje telo. “A nobenega lepega perila, si ne boš omislila. Spiš kar v pajkicah in majici. No sej drugega od tebe ni za pričakovat,” se mi je posmehnil.
Grdo sem ga pogledala in se namrgodila: “Izgini iz moje postelje.” Kako si drzne! Kakšen vsiljivec! Prvič v življenju sem se nesamozavestno počutila v svojem telesu. Tip kot je Harry je verjetno navajen žensk z ogromnimi oblinami na vseh pravih mestih. “Sicer pa to ni važno,” sem si mislila.
Stopila sem h oknu in prestrašeno pogledala pred hišo. Obritoglavci so me res prestrašili in upala sem, da z njimi ne bom imela nobenega srečanja več. Že čez dan me je bilo strah živeti v takem predelu mesta, ko se je zvečerilo pa je bilo še toliko hujše. Kar naenkrat sem na rami začutila roko. Od strahu in presenečanja sem skoraj skočila do stropa. Harry je tiho stopil za mano in mi nežno vprašal: “Ali te je strah?” Presenečeno sem ga pogledala. Od kje se je spet pojavila ta prijazna oseba. In joj! Oči. Te oči!!
Zavedla sem se, da verjetno pričakuje moj odgovor, jaz pa bulim v njega. Zardela sem: “Jaz…”
“Ne skrbi, “ me je prekinil. “Bom poskrbel, da bo vse OK. Nič se ti ne bo zgodilo.” Nežno je prijel pramen mojih las mi jih zataknil za uho. Nekaj sekund sva samo strmela eden v drugega, potem pa se je odkrhal in počasi odmaknil od mene. Na pol v transu sem se premaknila do predalnika in iz njega vzela odejo in blazino. “Izvoli,”sem mu dejala. “Lahko spiš na kavču. Je precej udoben.”
Hvaležno je vzel iz mojih rok vzel ponujeno in se razkomotil na kavču. “Verjetno je mislil, da se mu bom maščevala in da mu nalašč ne bom dala odeje. Pa sem mu pokazala, da nisem taka oseba,” sem zadovoljno pomislila. Glasno sem zazehala. Komaj sem čakala na zaslužen spanec. Harry me je brez besed gledal, potem pa so se njegova usta spet razlezla v nasmeh: “A vedno, ko se tuširaš, poješ? Verjetno ti še nobeden ni povedal tega, ampak grozno fušaš.” Prijela sem najbližji okrasno bazino in mu jo zalučala naravnost v glavo.
