Harry POV
Kar odvihrala je brez, da bi slišala moje ime. Kaj si pa misli, da je? Butasto sem strmel za njo. Ljudje vedno plešejo okoli mene ali pa se me bojijo. Sošolke se vedno obešajo po meni, pozornosti mi posvečajo tudi ženske veliko starejše od mene. To malo bitje, pa se grdo obnaša do mene, mi ukazuje in na koncu še ignorira. Nisem si mogel pomagati, da je po malem ne bi občudoval. Ko je tako besno pridrvela nazaj ven in me ozmerjala, po eni strani sploh nisem bil tako zelo presenečen. Na prvi pogled sicer izgleda nežno in nebogljeno, a po manj kot minuti, sem ugotovil, da je veliko močnejša kot bi ji človek pripisal. Nisem si mogel predstvljati, kaj jo je sploh prisililo v to, da je živela v tem okolju. Ko mi je povedala, da so ji ukradli računalnik, sem šele opazil njeno nemoč. Poleg tega sem opazil tudi, da sovraži ta občutek in da vedno želi imeti vse pod nadzorom. Tako zelo se je trudila, da bi svojo žalost in strah prikrila z jezo, pa ji ni uspelo. S svojimi rjavimi valovitimi lasmi in žalostnimi očmi je izgledala še mlajša kot prvi hip, ko sem jo opazil. Lahko, da mi je odločno ukazala, naj ji pomagam in mi pri tem ponudila za zamenjavo to, za kar je vedela, da ne bi nikoli odklonil. Tako kot sem jaz prebral njo, je tudi ona prebrala mene. Verjetnoje takoj, ko je slišala najin prepir z Marcom ugotovila, da bi vse naredil zanj in za svojo družino. Ni šlo za to, da bi želela neko zamenjavo za svojo ponudbo, ampak za to, da resnično potrebuje mojo pomoč.
Nekaj metrov stran sem zagledal Zayna, Liama in Ashtona. Postopali so pred trgovino in čakali na Mika, ki je šel verjetno v trgovino po nove zaloge alkohola. Besno sem zakorakal do njih. “Je kdo izmed vas prej vzel računalnik Tarisi?” sem vprašal s čimbolj mirnim glasom. Ashton se je zarežal:“A to je tista huda bejba? Ima najhujšo rit, kar sem jih kadarkoli videl. Mehko.” Ob tem me je popadla jeza. Prijel sem ga za ovratnik in ga porinil ob steno. “KAJ JE NAROBE S TABO?!! ČE JO BOŠ ŠE ENKRAT ZAŠLATAL, TE BOM UBIL, ASH! ZAPONI SI TO!” sem zavpil. Ahton je presenečeno izbulil oči. Ne vem zakaj me je njegova opazka tako zelo zmotila. Sovražim, da se ženske obravnavane kot smeti in nikoli mi ni bilo jasno, kako jih lahko kdo brez njihovega dovoljenja grabi za rit ali počne še kaj hujšega. “Vredu, no. kaj se tako razburjaš, saj ji nič nisem naredil,” je nekoliko prestrašeno rekel. “Ash ne seri. Kdo ima njen računalnik?” sem zasikal. Zayn je počasi vstal in se mi približal. “Ne nori. Imam njen računalnik.Vzel sem ji ga, ker ga Mia porebuje. Veš, da ga nujno potrebuje za šolo in če je ne bo izdelala, ne bo nikoli prišla iz te luknje od mesta.” Ko je to izrekel, sem občutil sočutje. Za trenutek sem pozabil na svojo jezo. “Zayn, moraš vrniti račnalnik,” sem mu mirno rekel. “Zakaj?” me je vprašal in oči so se mu zaiskrile od jeze. “A ne vidiš, da ima več denarja kot mi. Hodi po naši ulici, v dobrih oblačilih, z laptopom pod roko. Prav išče probleme.”
“Zayn poslušaj se. A si tako nizko padel, da boš zdaj že ženskam kradel in jim težil.” Po eni strani sem ga razumel. Vem kako je živeti v takem okolju in vem kaj vidi, ko je zagledal Tariso – bogato punčko, ki se mu posmehuje.
“Ta trenutek mi boš vrnil laptop in nikoli se je ne bo nihče več dotaknil.” sem ostro rekel. “Je to jasno?” Sem grozeče nadaljeval. Zayn je izgledal kot da se bo od jeze razpočil. Najprej sem mislil, da se ne bo tako hitro udal in bo želel obračunati s pestmi. Na koncu je zavzdihnil in iz nahrbtnika vzel laptop. “Ne vem kakšno kupčijo si sklenil, da to zahtevaš od mene, ampak očitno je stvar zate pomembna,” je rekel.
Takrat sem se zavedel, da bi ji pomagal tudi, če ne bi ponudila inštrukcij Marcu. Brez besed sem mu iz rok izstrgal laptop in odšel.
