Tarisa POV
“TRR TRRRRRR TRRRR” je naslednji dan že na vse zgodaj zazvonila budilka. Jezno sem treščila po njej in počasi vstala. Več urno premetavanje po postelji, zato ker nisem mogla spat, ni pripomoglo h temu, da bi se znebila svoje jeze in obupa. Celo noč sem razmišljala o tem, da me je Harry pustil na cedilu. Šele proti jutru sem zaspala, pa še to so moj spanec motile grozne sanje. Slabe volje sem oddrsala proti štedilniku, da bi si pripravila kavo. Danes me čaka veliko dela. Najprej delo v laboratoriju in nato še predavanja. Včasih se res vprašam, zakaj mi je bilo treba tako hitro zaključiti srednjo šolo, potem pa se spomnim vseh dolgočasnih ur v šoli in tega kako nihče drug ni doumel stvari tako hitro kot jaz. “Prekleto,” sem jezno zamrmrala. Seveda, mi je na najbolj depresiven in težek dan v zadnjih nekaj letih, če ne celo v mojem življenju, zmanjkalo kave. Itak, zakaj je ne bi, če gre že tako vse narobe.
Nase sem navlekla pajkice in prevelik pulover in brez, da bi se pogledala v ogledalo oddrvela iz stanovanja. Odločila sem se, da si bom kavo kupila v bližnji kavarni. Ura je šele osem zjutraj, ob tej uri na ulicah ni nobenih čudnih tipov. Ponoči pijejo, se drogirajo in počnejo kdo bi vedel kaj, tako da pred dvanajsto uro ni strahu, da bi jih srečala. To me je spravilo v dobro voljo, zato sem pograbila ravnokar kupljeno kavico in se počasi odpravila do bližnjega parka, ki je bil, vsaj tako sem sprva mislila, popolnoma prazen. Tišina mi je všeč, sploh tukaj, kjer je vedno polno drame in težakov. “Harry, joj spet Harry. Od kar sem ga spoznala, mi vedno roji po glavi,” sem besno pomislila. Na žalost me večino časa nervira. Ob tem sem ponovno postala jezna in užaljena. Trmasto sem se odločila, da se ob prvi priliki soočim z njim in mu povem svoje.
“Kaj ne štekaš, kaj ti govorim??!!” sem zaslišala glas. “V tem parku nimaš kaj delat!! A si nor, v Ralph Lauren majici hodiš naokrog in butastimi bejzbol kapami?” Pri priči sem spoznala glas. Pa saj se zafrkavaš. Spet ta Harry. Stopila sem izza vogala in pred seboj zagledala, lahko bi rekla presenetljivo sliko, pa na žalost to ni bilo res. Harry je meril s pištolo v prestrašenega svetlolasega fanta, ki je celo izgledal normalno. Prvi normalen človek v tem mestu in Harry mu seveda teži. “Pa, če ti nič nočem. Obiskat sem prišel sorodnike in sem zalutal na napačno stran mesta. Izgubil sem se,” je odgovoril z močnim Irskim naglasom. Kaj za hudiča misli ta tip, da je. Brez, da bi pomislila na posledice sem jezno zavpila “Harry, pa kaj je s tabo narobe!!!!?” in ogorčeno stopila predenj.
----
Harry POV
Prišla je kot nevihta, iznenada in gromeče. Od presenečenja sem za trenutek pozabil na blond bebca in povesil pištolo. “Zakaj strašiš ljudi, ki jih poznam? A nimava dogovora, da me pustiš na miru?” je zakričala. Stopila je proti fantu in ga objela okoli ramen. “Pusti mojega bratranca pri miru. Zmenjena sva, da mi pomagaš, ne da strašiš mojo familijo!!”je goreče nadaljevala.
Vzelo mi je sapo. Kljub temu, da je kričala name je izgledala neizmerno ljubko. Opazil sem, da ima lase razmršene, kot da je pred kratkim šele vstala. Njeno majhno in suho telo, ki je bilo zaobljeno na vseh pravih mestih je pokrival prevelik pulover, zato je izgledala še bolj ranjivo. Njene velike rjave oči pa so se iskrile od jeze. Rjave. Rjave oči in rjave lase. Ne bi mogla biti bolj drugačna od fanta v katerega sem še pred kratkim meril pištolo. Pikro sem dejal: “A res je tvoj bratranec? Potem verjetno veš kako pa mu je ime?” V njenih očeh sem za trenutek zagledal nesigurnost in strah. Potem pa je stopila še korak bližje h meni in me pogledala naravnost v oči. “Le kako misliš, da mu je ime. Tako kot vsem Ircem. Patrick James je. Kaj si pa mislil? Ali mogoče nisi opazil, da je Irec?” Nejeverno sem strmel vanjo. Delovala je prepričljivo, ampak vseeno ji nisem niti za trenutek vrjel. “Nisem vedel, da se poznata,” sem bleknil. Resno Harry? Nisi vedel, da se poznata? Pa kaj je narobe s tabo, da pustiš, da te ustrahuje ena majhna punca. Koga briga, če je lepa in če ima pogled, ki ti zatrese kolena. Ravno sem ji hotel zabrusiti odgovor, ko se je iz nje usul plaz besed. “Pa briga me, če nisi vedel, da se poznava. A zato je treba težiti na okoli ljudem, ki ti nič niso naredili.”
“Ampak …”
“Poglej ga,” ga je nežno prijela za glavo in mu obraz obrnila proti meni. “Se ti to zdi človek, ki bi povzročal problem.”
“Saj nisem …” sem hotel nadaljevati, pa me je ponovno prekinila.
“Dosti imam že tega mesta in the bolanih for. Pustite me primeru, mene in mojo družino," je tiho nadaljevala in s pogledom ošvrknila blondinca, ki je brez besed stal ob njej. Spet je izgledala tako nemočno, da je manjkalo čisto malo, da nisem pozabil na vse, jo objel in potolažil.
“Pa saj… ,” hotel sem stopiti h njej, pa me je grdo pogledala in viharno nadaljevala: “Raje mi povej, zakaj si me pustil na cedilu?”
Kaj? “Kaj govoriš?”sem jo presenečeno vprašal?
“Imava dogovor. Obljubil si mi. Pa so mi spet težili te tvoji tipi. Še več ponoči so postopali pred hišo.”
“Zayn in Mike sta ti težila?” sem presenečeno vprašal? To ni mogoče.
“Kaj jaz vem kdo. Obljubil si mi in prelomil obljubo. Pomagala sem tvojemu bratu, inštruiram ga in boljše mu gre v šoli, ti si me pa z*****l.”
“Prisežem, da ne vem o čem govoriš. Zayn, Mike in Ash sta bila včeraj z mano in vsi so mi zagotovili, da te bodo pustili pri miru. Še več, celo pomagali ti bojo.” Nežno sem jo prijel za roko. Za trenutek je trznila, kot da se me boji, in odskočila od mene.
“Ne verjamem ti. Pusti naju pri miru,”je nadaljevala. Njen glas ni bil več jezen, ampak delno tudi… žalosten? Še vedno mi ni bilo jasno o čem govori. “Ti samo poskrbi za te obritoglavce, drugače naj se tvoj brat kar sam znajde. Verjetno nočeš tega?”, je še razjarjeno navrgla preden sta se z blondincem obrnila in s hitrimi koraki skoraj stekla iz parka.
Obritoglavci. Za trenutek mi je ratalo slabo in kar opotekel sem se. Ne morem vrjeti, da so spet tu. Po dolgem času sem začutil paniko in strah je okrnil vse moje ude. Najhuje od vsega pa je, da so se spravili nad Tariso.
