Ta knjiga nima naslova

triindvajset - utopija

XXIII.

Kot stari gramofon
Vedno iste bedne pesmi pojem
Vedno iste šale, iste fore, iste zveze in povedi

Sovražim že se od dolgčasa
Ko rečem da sem v redu in sem nasmejana
Dolgočasim sama sebe, zvenim kot pokvarjena kitara

Še svet moj utopije
Dolgočasi me in gnije
Včasih bila kot Wendy bi v deželi Nije

Gabim že se sama sebi
Vsak večer tepem se z načinom takim
Da se celo sam'ga spanja plašim

Glej, ura je že dve ponoči
Pa še vedno v glavi mi ropoče
Bičam si napake vse mogoče

Ne alkohol, ne dim, ne bližina tujega telesa
Sposobno ni pogled mi stran odvreči
Od teh napak, od vesti moje te pereče

Vso bogatstvo menjala za zvok bi zdaj tišine
Za zvok svobode, zvok miline
Kaj na svetu sme rešiti te me bolečine

Mašlčki okrog zapestja zvito božajo mi dlan
Trudim se prezreti, a kot da bilo bi vse zaman
"Vzami, razveži in odreši teh se ran."