Deal with the devil

10.

Bilo je čudno, sem pomislila, ko sva pristala v Ljubljani. Ian je po hitrem postopku kupil letalski karti in še isti večer sva odpotovala. Utrujena zaradi časovne razlike, sem se vlekla za njim po letališču. Konec koncev mi je bilo jasno, da nisva še na cilju. Imela sva še uro in pol vožnje do mojega doma, čeprav sva se morala prej oglasiti v odvetniški pisarni. Javila sva, da prihajava in najprej sem hotela urediti papirje. Kasneje pa ...

Ko sem slišala besede v svojem maternem jeziku, sem se čudila, saj nisem pozabila pomen le teh. Kljub temu pa sem se psihično pripravljala, da se vrnem v svoj rodni kraj. Verjetno me ne bo nihče prepoznal ...

"Bova najela avtomobil?" me je vprašal Ian, ko sva se s taksijem vozila proti Ljubljani. Samo pokimala sem. Prijel je mojo dlan in jo stisnil. "Vse bo v redu. Saj sem jaz s teboj, Minea." Pogledala sem proti njemu in pokimala.

Ko sva prišla v Novo Gorico, kjer sem živela, sem ugotovila, da se ni kaj dosti spremenilo. Pravzaprav se mi je zdelo, da je isto kot je bilo prej. Ni se kaj dosti spremenilo. Ali pa se mi je samo zdelo?

Ian je parkiral pred stavbo, v kateri se je nahajala odvetniška pisarna. Globoko sem vzdihnila in skupaj z njim stopila v stavbo.

Sprejela naju je tajnica in naju pospremila do odvetnika, ki je bil v sosednji pisarni. Povabil naju je, da sedeva.

"No, lepo da ste končno prišli po svoje premoženje," je dejal odvetnik. "Bal sem se, da ne boste prišli. Moj kolega vas je poiskal in mi povedal, da niste preveč navdušeni, da bi slednje prevzeli. Upal sem si, da si boste do zadnjega premislili."

"Ja, res je," sem mu pritrdila v svojem jeziku. "Mislim, da je čas, da prevzamem. Na žalost sem izvedela šele pred enim tednom."

Odvetnik je pokimal in pred mano potisnil nekaj papirjev. Na hitro sem jih preletela in podpisala. Čez pol ure sva pisarno zapustila z bančno kartico in ključi hiše v Štanjelu. Še vedno nisem verjela, da je šlo tako zlahka.

"Si v redu?" me je vprašal Ian, ko sva se vozila proti hotelu v kateremu je rezerviral sobo. Bila sem utrujena od dolge poti ...

"Ja, sem," sem zamrmrala.

Ian me je hitro ošinil s pogledom. Hotela sem mu že nekaj odgovoriti, ko me je nenadoma zabolelo v trebuhu. Kriknila sem in se prijela za boleče mesto. Ian je nemudoma ustavil avtomobil ob robu ceste in skočil ven, iz avtomobila.

Odprl je vrata na moji strani.

"Minea? Kaj je narobe?" je vprašal.

"V trebuhu me boli," sem zastokala. Bolečina je bila neznosna. Kot da ... Ne, nisem smela pomisliti na najhujše.

"Prekleto," je zastokal Ian. Vklopil je telefon. "Minea, telefonska reševalcev. Morava te spraviti v bolnišnico." Globoko sem dihala in se poskušala pomiriti. Zamrmrala sem telefonsko in upala, da je niso medtem spremenili.

Slišala sem, kako je Ian govoril po telefonu. Sopla sem in upala, da ne bom izgubila najinih dvojčkov. Umrla bi, če bi se karkoli zgodilo. Preveč sem se trudila za najina otroka, da bi ju izgubila brez razloga ...

Vožnje v bolnišnico sem se komajda spominjala. Ko sem le prišla k sebi, sem bila priključena na infuzijo, ležala sem na postelji in za trenutek sem strmela v strop. Končno sem obrnila glavo in zagledala Iana, ki je stal ob oknu.

"Ian?" sem ga poklicala.

Pogledal me je in se nasmehnil. Upala sem, da je vse v redu. Upala sem, da sta moja otroka še vedno živa ... Ne bi prenesla, če bi mi v tem trenutku sporočil žalostno novico. Ne. Morata preživeti. Morata.