Deal with the devil

11.

Odločila sem se, da bom poskusila. Poskusila iti naprej in ugotoviti, kaj me še čaka. Morala sem. Saj konec koncev je bila resnica pred vrati ... Jaz pa sem morala stopiti skoznja in pozabiti na tisto, kar se je nekoč dogajalo ... Preprosto, morala sem.

Globoko sem zajela sapo. Stala sem pred hišo, kjer so zavetje nudili brezdomcem. Vedela sem, da naj bi bil tukaj. Vsaj upala sem.

Ian se je potrudil in mi pomagal pri iskanju. Vedela sem, da ga moram poiskati. Pogledati v oči in ga vprašati ... Zakaj. Zakaj je to počel? In nenazadnje sem morala slišati iz njegovih ust, če je zadnjič govoril resnico. Moral preveriti, če se je zares spremenil. Če je ... Vedela sem, da moram vedeti resnico in če je ne bom izvedela, bom znorela ...

"Želite?" me je pogledala nasmejana punca, ko sem vstopila. Zavita v jakno sem se na hitro ozrla naokoli.

"Iščem ... Iščem Gabrijela," sem nekoliko živčno odvrnila.

Presenečeno me je premerila.

"Gabrijela? Tistega gospoda, ki je izgubil ..."

Pogoltnila sem slino.

"Ja, vse je izgubil," sem tiho odvrnila. "Moj oče je."

Še bolj presenečeno je strmela vame. Očitno tega ni pričakovala. Pa kaj. Tudi sama nisem pričakovala, da ga bom še kdaj priznala za svojega očeta. On je bil zame le moški, ki je daroval seme zame. Ničesar več. Kljub temu pa ... Sedaj, ko sem imela popolno življenje, sem morala iti korak naprej in poslušati njegov del zgodbe.

"Vaš oče?" je vprašala.

Pokimala sem.

"Ste vi ... Minea?"

"Ja," sem bila sedaj jaz presenečena.

"Veliko govori o vas," mi je pojasnila. "Pravzaprav ... Neprestano ponavlja, da je njegova hčerka uspešna manekenka in fotomodel ... In da bi vam se rad opravičil glede preteklosti. To pa je vse, kar vem."

Smešno. Naravnost smešno.

"Aja?" sem pokazala kanček presenečenja, saj nenazadnje nisem pričakovala, da bom s svojim očetom še kdaj spregovorila. Pravzaprav nisem pričakovala, da ga bom še kdaj sploh srečala... Vse skupaj se mi je zdelo neverjetno.

"Ja," je pokimala.

Nisem vedela, kaj naj rečem. Kako naj se obnašam. Kljub temu pa mi je bilo jasno, da bom morala iti naprej. Morala ga bom poiskati, zbrati pogum ter ... Pogledati v njegove oči. Morala bom opraviti s svojo preteklostjo.

Pogoltnila sem slino, ki se je nabrala v mojih ustih.

"Kje ga lahko najdem?" sem počasi vprašala.

Punca me je ponovno premerila.

"Najdete ga lahko tukaj," je dejala. "Kasneje bo verjetno prišel jesti ... Nimam pa pojma, kje bi lahko bil sedaj. Sedaj, pa ...Če mi oprostite ..."

"Najlepša hvala," sem se ji zahvalila.

Ko sem stopila na svež zrak, sem zagledala Iana, ki je stal ob avtomobilu. Zavzdihnila sem in prišla bližje k njemu. Brez besed me je objel. Z rokami sem se oklenila njegovega pasu in položila obraz na njegov prsni koš. Vdihnila sem njegov vonj, ki me je tako omamljal. Vedela sem, da se mu ne bom odrekla. Nikoli.

"Si ga našla?" me je vprašal.

Odkimala sem.

"Ne. Kasneje naj bi prišel," sem odgovorila. Nekoliko obupano sem zavzdihnila. "Moram rešiti vse skupaj, ker drugače bom pobegnila. Z vsako minuto, ko odlašam s tem, se počutim kot ... Da sem naredila deset korakov nazaj."