Nagnem se čez skalnati rob,
občudujem njen veličasten slog,
in žalostno nasmehnem se,
ko s klifa spustim v vodno se naročje.
Ocean me z valovi zajame,
V nežno odejo ujame,
Čutim kako mi objema telo,
Predam se in vdihujem lahko.
Nežno celi vse moje rane,
Od takrat, ko padla sem s skale,
Ko predala sem se prvič oceanovemu toku,
Ko dala sem mu vse in nisem bila več omejena v roku.
Takrat moja koža je luske pridobila,
Moj vrat škrge naenkrat razpira,
Moje noge kot z lepilom se zlepijo,
Stopala v veličasten rep spremenijo.
Odprem kmalu spet oči lahkotno lahko,
Zdaj vem da sem pod gladino oceansko,
Niti praske od življenja nadmorske višine ni,
Življenje spodaj ustvarim mirno si.
In vsake toliko se nad površje vzdignem,
Da svetlikajoče zvezde spet uzrem,
Ter pesmi prepevam še v noč dolgo,
Zahvaljujem se oceanu za mojo svobodo.
_____
Ena o dekletu, ki je postala morska (oceanska, haha geddit?) deklica :)
(misli ob urejanju: Zakaj sem šla razlagat pomen v prejšnjem pripisku 🤦)
YOU ARE READING
Ko resničnost izplamti s papirja
Poetry[Ko resničnost izplamti s papirja in ostanejo moje poetične misli, polne neobstoječega kaosa, bolečine, življenja, osamljenosti, ljubezni do drugih in samega sebe, itd.] Ali ~Ko me domišljija premaga in strmim v dež mojih misli skozi dve okni mojih...
