Vsak junak svojo zgodbo ima,
Vsak rešiti druge mora,
Enak vsem običajnim ljudem,
Le nihče od njih nima samo en problem.
Pri ljudeh navadno problem je nesočutje,
Kar junakom več kot očitno primanjkuje,
Ko zaščititi nas poskušajo,
Življenja nam ves čas rešujejo.
Le kdaj bomo to malikovanje končali,
Res radi živeli svoja življenja kot jih oni,
Ki tako so ljubezni do drugih polna,
Koliko mislijo, da so njihova bitja srca vredna?
Je to zgolj zaradi skromnosti, ki jo premorejo,
Toliko ljubezni za razdati, ker je zase nimajo?
Zaradi zavedanja, da vsak je zaslužen možnosti še ene?
Ali se v tem skriva le goreče samozaničevanje?
Je to junaštvo vredno biti kovano v zvezde,
ko je polno vase zapičene bolečine,
eskapizem le samoobvladovanje,
da pozornost od vojne znotraj odvrne?
Kaj, ko vsak ljubezen bi sebi dal,
da bi sam sebe varoval,
ne bi se svojemu egu vdal,
bi vsak posameznik boljše shajal?
---
Nekaj za razmislit, preden greste spat :)
Čas da počasi pripeljem poezijo nazaj, se vam ne zdi?
Nisem ravno zadovoljna z zadnjo kitico, tako da jo bom verjetno kasneje spremenila.
YOU ARE READING
Ko resničnost izplamti s papirja
Poetry[Ko resničnost izplamti s papirja in ostanejo moje poetične misli, polne neobstoječega kaosa, bolečine, življenja, osamljenosti, ljubezni do drugih in samega sebe, itd.] Ali ~Ko me domišljija premaga in strmim v dež mojih misli skozi dve okni mojih...
