Afera Šanghaj

PROLOG

»Zarja… te lahko nekaj vprašam?«

Če me ne bi poklical po imenu, ne bi vedela, da misli mene. S starejšimi fanti se nisem nikoli pogovarjala. Na hodnikih sem švigala mimo gručic, v katerih so postavali, kot bi mi gorelo za petami. Vedno sem se trudila, da bi bila videti odločno, če se mi je zdelo, da me spremljajo s pogledi, in si hitro našla zaposlitev – pogledati v zvezek, obrisati nos, načeti prazen pogovor s sošolko, preveriti sporočila na mobitelu, čeprav si nisem imela s kom dopisovati. V javnosti sem se že od nekdaj počutila nelagodno, ogroženo; bala sem se, da bodo vsi opazili moje slabe lastnosti, če me bodo gledali predolgo. Nisem želela, da me gledajo, všeč mi je bilo, če sem se lahko zlila z okolico in postala nevidna. Na nevidnost sem se že tako navadila in jo sprejela, da me je nepričakovano vprašanje popolnoma vrglo iz tira.

Začudeno sem se obrnila, v mislih so mi še vedno odzvanjale njegove besede. Vpraša? Mene? Zakaj? Komu je prišlo na misel, da bi se pogovarjal z mano?

Stal je tam, ne preveč pokončno, med omaricami sredi šolske garderobe. Ni bil visok, niti lep, njegova postava ni bila niti najmanj podobna tistim, ki se prebijejo na naslovnice revij in zviška gledajo na bralce. Izgledal je nekako izgubljeno, zdelo se je, kot da ne sodi tja in sploh v ta svet, bil je preveč umetniški, pogled mu je begal po prostoru. Kljub temu sem pomislila, da je preprosto kul. Zdelo se mi je, da čutim, kako plava, nekje visoko, na stopnji, za katero sem bila premajhna, da bi jo dosegla, in to me je očaralo. Prepoznala sem njegov obraz – vedela sem, da hodi na našo šolo – toda sicer o njem nisem vedela ničesar. Sploh mi ni bilo jasno, kako ve, da obstajam, niti kje je slišal moje ime. Mlajši si običajno zapomnijo starejše in ne obratno, kajne? In zdaj se je pogovarjal z mano… Pojma nisem imela, kako naj se obnašam.

 »Kaj?« sem vprašala, da bi pridobila nekaj časa. Moj glas je gotovo zvenel piskajoče in prav tako prestrašeno, kot sem se počutila. Sošolke so mi vedno pravile, da čivkam, in moj glas je bil še višji in bolj otročji, ko sem bila živčna. Sovražila sem svoj glas. Želela sem si, da bi človek čimprej izginil in me pustil pri miru. Ali da bi se jaz vdrla v zemljo. Karkoli, samo da se mi ne bi bilo treba pogovarjati - nisem se hotela osramotiti pred ljudmi, sploh ne pred njim.

»Te lahko nekaj vprašam?«

»Ja,« sem odvrnila in pogledala v tla. Lahko bi se nasmehnila, ampak me je preveč skrbelo, kaj hoče. Obenem sem upala, da bo pogovor minil čim hitreje – moji sošolki sta šele pred nekaj minutami odšli naprej in če me dolgo ne bo, bosta hoteli vedeti, kaj sem počela. Nisem jima hotela povedati, gotovo bi se mi smejali. Na svoje olajšanje sem opazila, da so bile tudi njegove temne oči globoke in resne. Hvala bogu, nisem edina resna oseba na tem planetu, sem pomislila.

»Mi napišeš pesmico?«

Njegovo vprašanje me je presenetilo še bolj kot dejstvo, da se je pogovarjal z mano. Čakaj… kaj??? Pesmico? Zakaj bi kdo hotel pesmico, in to od mene? Pesmi po naročilu pišejo slavni poeti kot Shakespeare, ne pa desetletne deklice, ki še nimajo pojma o življenju. Kajne? Vedela sem, da so ljudje na šoli seznanjeni s tem, da rada pišem… in za svoja leta sem pisala precej dobro, oziroma tako sem vsaj upala, ker so me učitelji hvalili in ker sem si zares želela dobro pisati… toda kljub temu – pisanje pesmi po naročilu, to je bilo pretiravanje, najbrž nikoli ne bom tako dobra, sploh še ne zdaj. In pesmi v resnici niso bile moje področje, proza mi je šla veliko bolje od rok, pa tudi veselila me je bolj.

Skoraj sem ga vprašala, kakšno korist bi imel od moje amaterske pesmi, vendar si nisem upala. In če je mislil, da sem pisala dobre pesmi, mu te iluzije nisem hotela pokvariti, naj to zveni še tako sebično in samovšečno. Hotela sem, da bi mislil, da pišem dobre pesmi. Ljudi, ki so o meni dobro mislili, res nisem hotela razočarati. Navsezadnje jih ni bilo zelo veliko.

In tako je bilo vse, kar sem bila sposobna izjaviti v tistem trenutku, le neumno in nič kaj vljudno vprašanje: »Zakaj?«

»Ne vem. Rad bi jo imel za spomin.«

To je povedal, kot bi bila takšna naročila najobičajnejša stvar na svetu, jaz pa sem postajala vse bolj živčna. Kaj naj storim? Nisem mu hotela podariti navadne pesmi, želela sem napisati nekaj res dobrega, vendar sem se bala, da mu ne bo všeč. Čutila sem, da zardevam - vedno sem zardevala, ko sem se morala soočiti s težavami. Na vsak način sem ga želela zavrniti, napisati pesem zanj je bilo gotovo nemogoče, ampak nisem hotela biti nesramna, nisem mu hotela vzeti upanja, pa čeprav bi bilo to upanje lažno… nazadnje sem ga vprašala: »O čem pa?«

»Vseeno.«

O, ne. To je bil velik problem. Pomenilo je, da lahko napišem karkoli, zato mora biti res dobro. Če bi na primer zahteval posebno temo ali posebno vrsto poezije, bi imela lažjo nalogo, ker bi naredila iz tistega najboljše, kar bi znala… zdaj pa se je zdelo, da mu moram podariti najboljši izdelek, ki sem ga napisala v življenju, da ga bo ocenil. Priznam, da ne zveni preveč logično, ampak tako sem razmišljala. Še zdaj se ne morem znebiti te zoprne navade, da me vse skrbi bolj, kot je treba, in večinoma po nepotrebnem.

 »Mi boš napisala pesmico?« se je hotel prepričati, ko predolgo nisem odgovorila.

Spet sem si vzela nekaj trenutkov za premislek. Vesela sem bila, da je nekdo hotel mojo pesem, a sem se počutila predvsem zmedeno, negotovo in čudno. Žal mi je bilo, da najbrž nikoli ne bo dobil izdelka, ki ga od mene pričakuje, saj sem bila še vedno prepričana, da pesem, ki bi jo napisala, nikoli ne bi mogla biti dovolj dobra zanj. Ampak želela sem vsaj poskusiti.

Nenadoma sem skozi umazano okno na hodniku opazila sošolki, ki sta nosove pritiskali ob šipo, radovedno strmeli vame in se najbrž spraševali, kaj se dogaja. V trenutku sem se odločila zaključiti z neprijetnim pogovorom, še preden bi jima uspelo priti nazaj do garderobe.

»Okej,« sem rekla, ker se mi je zdelo, da se bom sogovornika tako najlažje znebila. Morda sem tudi resnično verjela, da mi bo uspelo napisati pesem, ne vem. Bilo je že tako daleč nazaj... Toda takoj zatem sem mu obrnila hrbet in izginila, kolikor hitro sem mogla. Svoje obljube o pesmici nisem nikoli izpolnila.