Afera Šanghaj

4. Zarja

4. ZARJA

Na poti od bolnišnice do stanovanja so se moje misli vrtinčile kot podivjane. Sergej, nesreča, koncert, preveč stvari na kupu  ... Po vsem, kar se je zgodilo, so me obhajali mešani občutki in resnično nisem vedela, katerim naj verjamem.

V eni izmed kamric v moji glavi se je sam od sebe predvajal film današnjega stresnega dne, vse od obupnega jutra do trenutka, ko sem odvihrala iz bolnišnice. Bila sem vesela, da sem se bila v času obiska sposobna vsaj pogovarjati (očitno bolj uspešno kot Sergej, ki tokrat ni bil pretirano zgovoren) ... Kljub temu sem vedela, da se nisva pogovarjala zares, saj sem v zraku ves čas čutila napetost - pogovor ni bil naraven, ampak je deloval vsiljeno, prisiljeno; namesto čustev sva oddajala le informacije, ostalo je ostalo skrito za fasado. Upala sem, da je bilo to le zaradi zadrege, ker se dolgo nisva videla, in ne zato, ker sta najina svetova še vedno predaleč narazen.

Še posebno veliko misli sem namenila svojemu izbruhu na koncu obiska, na katerega nisem bila niti najmanj ponosna. Zakaj sem mu dala vedeti, da sem seznanjena z njegovimi dosežki, medtem ko on o mojih nima pojma? To je gotovo izgledalo, kot da redno spremljam njegovo kariero (čeprav sem jo res) in berem članke o njegovih uspehih (čeprav sem to nehala početi šele pred slabim letom). Galina, oseba, ki mi je pomenila največ na svetu, je šla z mano že zdavnaj skozi terapijo "kako pozabiti" in poskušala sem čim dosledneje upoštevati njena navodila. Šlo mi je celo zelo dobro ... toda kako naj pozabim nanj zdaj, ko se je prikazal v Šanghaju in se ponesrečil prav pred mojim nosom? Najbrž ne morem, v tem je težava.

Saj sem se med nakupovanjem hrane zanj odločila, da mi bo vseeno, da bo zame le star znanec in nič več. To bi mu morala tudi jasno pokazati, sem jezno pomislila, da bi bila moja odločitev še bolj trdna, namesto da sem se pred njim najprej osmešila, nato topila od prijaznosti, nato pa se zagovorila, ko bi se bilo bolje ugrizniti v jezik... še sreča, da sem se takoj zatem lahko izgovorila na pozno uro in jo popihala od tam. 'Zarja,' je rekel nežno, kot govoriš z živaljo, kadar se razburi, jaz pa kar: 'Ojoj, koliko je že ura, mudi se mi, adijo.' Še vrata sem zaloputnila, ko sem tekla iz sobe. Bog ve, kaj si je mislil, vendar se bom s tem ukvarjala pozneje.

Najbolj me je grizla misel na to, kar se bo zgodilo zdaj. Je bilo eno srečanje dovolj, ali naj ga jutri spet obiščem, sploh ker se tokrat nisem primerno poslovila? Kje natanko se nahaja meja med solidarnostjo in naklonjenostjo? Mi bo zameril, če ne bom prišla? Se mu bom zdela preveč vsiljiva, če se prikažem dva dni zapored? Galina, potrebujem te, sem obupano pomislila. Zakaj te ni ob meni? Razmišljaj kot ona, sem si nato ukazala, analiziraj in procesiraj ...

Vprašala sem se, kaj si trenutno mislim o Sergeju. Vedno je bil zabaven, priljubljen in uspešen, občudovala sem ga predvsem zaradi njegove bistrosti in njegovih sposobnosti. Že dolgo nazaj sem si želela, da bi se dobro razumela z njim, da bi mu nekaj pomenila, a sem iz lastnih izkušenj vedela, da je z zelo uspešnimi ljudmi navadno težko shajati. Konec koncev sem bila tudi sama težavna in muhasta, moje razpoloženje pa je pogosto nihalo kot v puberteti ... Še sama nisem razumela zakaj, a včasih me je sredi sproščenega smeha nenadoma stisnilo v trebuhu in sem se morala na vso moč boriti s solzami. Kar tako, brez vzroka. Napad nenadne žalosti ... Prepričevala sem se, da je to značilno za umetnike, da umetniki pač morajo biti čustveni, a z izgovorom nisem bila popolnoma zadovoljna. In če bi dve čustveno ne povsem stabilni osebi kot sva jaz in on poskušali sobivati dlje časa, bi bil rezultat prepir za prepirom, o tem sem bila prepričana.

Vedela sem, da je imel tudi on težave. Na kupe težav, to je svetu sporočala njegova glasba, čeprav o njih nikoli ni govoril z mano. Pravzaprav je redkokdaj govoril z mano, če smo že pri tem. Mislim, da sva se tedaj poznala le na videz in po dosežkih, ki jih je v preteklosti dosegel kateri izmed naju, ter zaradi šolskih aktivnosti, toda starejša kot sva postajala, bolj sva bila odtujena. Prišlo je celo tako daleč, da se na koncu niti pozdravljala nisva več - o tem, kdo izmed naju je nehal prvi, še danes nisem popolnoma prepričana; kar zgodilo se je. Nazadnje je odšel študirat, tudi jaz sem šla študirat, in drug na drugega sva že zdavnaj popolnoma pozabila. No, skoraj. Vsaj on me je popolnoma pozabil, jaz pa sem se trudila, a sem včasih še vedno spremljala posnetke njegovih koncertov. Ženska radovednost pač ...

Razmišljala sem o tem, kaj se bo zgodilo z najinim odnosom v prihodnosti. Glede na naključje ali usodo, ki nama je namenila, da se srečava v kar se da nenavadnih okoliščinah, sem sklepala, da nama je bila dana nekakšna priložnost... Kot vedeževalka sem zaprla oči in poskušala zbistriti misli ter uganiti, katera. Ko sem se pri tem spotaknila ob rob betonske plošče, priložnosti pa še vedno nisem jasno videla, sem opustila iskanje z mislijo, da se bo že še pokazala. Bila pa sem trdno odločena, da jo izkoristim.

Bi si lahko po vseh teh letih drznila upati, da mi bo zaupal, da bova postala prijatelja? Zdaj sva imela najbrž skupnega še manj kot v preteklosti, sem ugotavljala. Zato nisem bila prepričana, da bi se lahko sploh kdaj sproščeno pogovarjala. V mojem življenju se je veliko spremenilo, gotovo se je tudi v njegovem. Sem si želela poskusiti? Seveda. Toda ali sem bila pripravljena sprejeti tveganje? O slednjem nisem bila popolnoma prepričana. Naučila sem se biti nekoliko bolj odprta, družabna in odločna kot v preteklosti, a sem se še vedno počutila, kot da me v vsem prekaša. Če bi me bil pripravljen ceniti kljub moji šibkosti, potem mogoče ... Groza, brez Galine sem se počutila tako nemočno in izgubljeno!

Odločila sem se, da bom stvar prespala in bom razbijanje glave z mislimi o precepu, v katerem sem se znašla, preložila na jutri. To je bila že preizkušena taktika, ki se je vedno obrestovala pri čiščenju, pospravljanju in drugih gospodinjskih opravilih, in ki sem jo redno uporabljala. Ko sem prišla domov ter nahranila novo sostanovalko (sivo muco Selmo), sem se s skodelico vroče čokolade utaborila na postelji in se hotela lotiti dela, ki ga nisem opravila čez dan. To se je izkazalo za pretirano optimistično namero, saj sem kmalu ugotovila, da zaradi pomanjkanja koncentracije tega večera ne bom za nobeno rabo. Premogla nisem niti kančka energije več. Z vzdihom sem zaprla prenosni računalnik (slabe volje, ker sem vedela, koliko dela me bo zaradi trenutnega popuščanja lenobi čakalo naslednjega jutra) in se napotila v kopalnico.

Kot vselej me je topli tuš pomiril, vendar zaspati še dolgo nisem mogla. Želela sem si, da ne bi bila sama, da bi lahko kot včasih poklicala Galino, ki bi se mi pomagala odločiti. Včasih sva ure in ure viseli na telefonu in razpravljali, vrednotili in zavračali razne predloge, dokler se nisva domislili čudovite ali pa vsaj sprejemljive rešitve. Zdelo se je, kot da druga drugi vlivava energijo in moč, kot da se najina navdiha za ideje ob skupnem pogovoru seštejeta, bili sva na isti valovni dolžini, asociacije so letele sem in tja s svetlobno hitrostjo. Neskončno sem jo pogrešala.

Po približno polurnem ležanju v temi, ko mi še vedno ni uspelo zaspati, sem vstala, s prsti zatipala papir in kulico in vse, kar mi je ležalo na duši, prelila v haiku, ki sem ga nato prilepila nad posteljo. Niti toliko se nisem potrudila, da bi prižgala luč, čeprav sem verze morda nakracala tako grdo, da bodo na dnevni svetlobi naslednjega dne že popolnoma nerazpoznavni. Pomembno je bilo, da sem nekaj potisnila iz sebe, da sem čim hitreje naredila prostor še temnejšim mislim, ki so se že zbirale na robu, da mi glava ni eksplodirala od slapa besed, ki se je vsak večer pred spanjem vsul v mojo zavest in mi preprečil zaslužen počitek. Kajti misli so zahrbtne; čez dan jih vabiš, da bi ti pomagale pri delu, pa jih ni od nikoder, zvečer pa se pojavijo, ko bi rad imel mir, in ti ne dovolijo zaspati.

S solznimi očmi sem obraz zakopala v blazino in se tesno ovila v odejo. Pojma nisem imela, kaj naj storim, in vedela sem, da me čaka težko obdobje s celim kupom odločitev, skozi katerega se moram čim uspešnejše prebiti. Nisem bila prepričana, da to zmorem. Nenadoma v nič nisem bila več prepričana. Končno sem zaspala s tiho prošnjo, naj naslednji dan nikoli ne napoči.

Svet se izliva;

človeštvu ostane le

modra neskončnost.