Afera Šanghaj

1. Sergej

1. SERGEJ

Tistega dne me je preveval občutek globokega notranjega miru in zadovoljstva, ki ga nisem občutil že, odkar sem pred nekaj tedni nazadnje zapustil Slovenijo. Če ste bili kdaj del težko uresničljivega projekta, ki se je nazadnje proti pričakovanjem izkazal za uspešnega, potem boste brez težav razumeli, o čem govorim. Tisti občutek spokojne blaženosti in olajšanja ob spoznanju, da je vse skupaj končno mimo, obenem pa nepopisne sreče in ponosa, ker ste to pomagali ustvarjati, je poseben - ne da se ga opisati z besedami. Ko sem se tistega poletnega dne vračal s koncerta v Šanghaju, sem bil prepričan, da življenje ne bi moglo biti lepše; da imam vse, kar potrebujem.

Kljub temu, da sta dirigent in direktor opere zadnjih nekaj dni rohnela in pihala kot risa, ker naj bi bil koncert največja polomija v zgodovini Šanghajske opere, je vse potekalo brezhibno in publika je bila navdušena. Priznati moram, da takšne harmonije in medsebojnega razumevanja med člani orkestra že dolgo nisem občutil. Bili smo zares povezani in prepričan sem, da se nam je tokrat uspelo dotakniti tudi src poslušalcev, ne le njihovih ušes. Igrali nismo le za sprostitev in užitek, osvobodili smo naša skupna skrita občutja, zakopana tako globoko, da so že utonila v pozabo, in jim omogočili, da so se zlila v presunljivo melodijo. Čeprav se gre za čarobnost v glasbi med drugim zahvaliti pozni uri in pozitivno naravnanemu občinstvu, smo večino mističnih tonov iz glasbil izvabljali prav mi sami; igrali smo divje, prosto, spontano in veliko več kot le tehnično pravilno. Naša glasba je imela dušo, o tem ni bilo dvoma. Vzdušje nam je omogočalo, da od sebe damo vse, in priložnost smo izkoristili po svojih najboljših močeh - srečni, da se nam je sploh ponudila. Kasneje smo od navdušene direktorjeve žene izvedeli, da so marsikomu med občinstvom v oči privrele solze.

Takšen večer pa tudi nas ni pustil ravnodušnih, čeprav smo bili mi tisti, ki smo ga pomagali ustvarjati. Noč, ki je ločevala koncert od usodnega jutra, smo vsi preživeli v transu, v melanholičnem vzdušju, v otožni zamaknjenosti. Zaradi polnega doživljanja glasbe smo se počutili ranljivo. Ne vem, čigav predlog smo se odločili upoštevati, toda nenadoma smo ob pivu in medli svetlobi posedali po garderobi in si pripovedovali zgodbe. Skupaj smo podoživeli naše dogodivščine iz otroštva, delili z drugimi vtise o državah, iz katerih prihajamo, in se tolažili med pripovedmi o ljubezni, ki nam je spolzela med prsti. Bili smo dobra družba in nikomur se ni mudilo domov; razkropili smo se komaj, ko se je zunaj že zdanilo.

Ura je bila nekaj čez sedmo zjutraj, ko se je večina poslovila in sem se tudi sam odpravil proti stanovanju. Nočna nostalgija je dotlej že izpuhtela in spet sem se počutil veselega in lahkega. Bil sem ponosen, da smo koncert tako dobro izpeljali, in z občutkom pomembnosti sem mimoidoče gledal naravnost v oči, kar se je izkazalo za prijetno spremembo, saj to drugače ni bilo v moji navadi. Kot je za jutra po neprespanih nočeh značilno, tiste prave utrujenosti še nisem občutil, le vsake toliko sem opazil, da se moje noge zapletajo nekoliko bolj kot ponavadi in da se mi torba s kitaro na hrbtu ter kovček s klarinetom v roki zdita težja kot sicer.

Od operne stavbe do stanovanja, kjer sem živel v času bivanja v Šanghaju, ni bilo daleč - moral sem se le peljati pet postaj s podzemno železnico in nato prehoditi nekaj ulic do velike, sive betonske zgradbe. Vreme je bilo čudovito, kot se za poletje spodobi, in že sem delal načrte, da bom popoldne izkoristil za podrobnejši ogled mesta, če me ne bo premagal spanec. Ker sem v Šanghaj prispel komaj teden dni nazaj in vse do današnjega koncerta zavzeto vadil, za to namreč še nisem našel časa.

Po nekaj minutah hoje in gledanja mimoidočih v oči sem končno zagledal znak, ki je opozarjal na vhod v podzemlje. Dobre volje sem stekel po stopnicah, preskakujoč dve hkrati (seveda sem bil kljub prešernemu razpoloženju previden, da se mojim dragocenim inštrumentom ne bi kaj zgodilo) in počakal na prihod vlaka. Presenečen sem ugotovil, da me je počakal prost sedež, kar je bila na Kitajskem prava redkost. Zadovoljno sem ga zasedel in se med vožnjo kratkočasil z opazovanjem ljudi, ki so stali okrog mene - večinoma je šlo za azijce ali za evropske turiste. Radovedno sem prisluhnil govorici slednjih in razločil nemščino, angleščino, hrvaščino.