Afera Šanghaj

7. Sergej

7. SERGEJ

"Jutro," je naslednjega dne ob devetih s širokim nasmehom pozdravila Zarja, ko se je prikazala na vratih. Kljub dobri volji je delovala nekoliko utrujeno. "Si že vse spakiral?"

"Ja, čeprav je bil to zelo velik problem, glede na to, koliko moje prtljage se je nabralo v bolnišnici," sem se pošalil.

Zahihitala se je in ponosno sem pomislil, da sem jo tudi tokrat uspel pripraviti do smeha. Ali pa je bilo krivo njeno razpoloženje, mi je ugovarjal nadležni glasek v glavi. Ne, gotovo se je smejala zaradi moje duhovitosti, sem se odločil.

"Počakati morava samo še malo, Takumi te bo pomagal preseliti. Bil je na službenem potovanju, zato ga še nisi spoznal ..." je pojasnjevala.

Saj res, že včeraj je omenjala osebo po imenu Takumi. Zanimalo me je, kdo je ta človek. Že sem odprl usta, da bi vprašal, a me je Zarja prekinila.

"Medtem bom odnesla tvoje stvari v garažo," me je obvestila in pograbila prtljago. Videlo se je, da komaj nese, a je trmasto prijela vsak kos do zadnjega in se z ne preveč dobrim ravnotežjem odmajala skozi vrata. Iz varnosti sem se ugriznil v jezik, da ne bi izjavil česa nepotrebnega. Pomagati ji tako ali tako ne bi mogel, a sem upal, da se zaradi pretiranega naprezanja ne bo poškodovala.

"Takoj bom nazaj," se je zadrla čez ramo in izginila. Zavzdihnil sem. Že večkrat sem opazil, da je imela izrazito željo po samostojnosti in samozadostnosti in spraševal sem se, kje je ležal vzrok. Je bila pač takšna oseba? Toda prej še ni bila takšna. Bi bilo mogoče, da je bila to podzavestna posledica slabih odnosov z družino?

Ko se je vrnila, sem nehal premišljevati o svojih opažanjih in teorijah, namesto tega pa sva še malo klepetala ter obujala spomine na osnovno šolo. Kako daleč se je zdela zdaj! Kot da bi bila iz drugega življenja. Kljub temu je bilo prijetno podoživeti brezskrbne trenutke iz otroštva, nekako skupaj prevrteti posnetke starega filma in slike izbezati iz spomina ...

Celo vreme nama je bilo naklonjeno - skozi okno so pronicali sončni žarki in napovedovali čudovit dan. Z življenjem sem bil res izjemno zadovoljen. Pomislil sem, da je vse tako, kot mora biti, in da današnjega dne ne more pokvariti prav nič. Kot že velikokrat, sem se tudi tokrat hudo motil.

Nenadoma so se vrata odprla in vstopil je mlad Japonec. Na azijske poteze se ne spoznam tako dobro kot na evropske, a je bilo celo meni jasno, da je bil za njihove standarde gotovo zelo čeden in postaven. Zanimalo me je, kaj išče tukaj. Išče kakšnega prijatelja ali sorodnika in je zgrešil bolniško sobo?

Na moje presenečenje pa ni bil videti zmeden, kot bi se pričakovalo od človeka, ki se je zmotil v številki sobe. Deloval je zbrano in oblastno - pravzaprav veliko bolj kot jaz, ki sem samo nejeverno mežikal vanj. Ob prihodu mi je na kratko pokimal v pozdrav, kot bi bila stara znanca, nato pa stopil do Zarje in jo posesivno objel. Nič mi ni bilo jasno.

Glede pretresljivega dogajanja v moji sicer mirni in tihi bolniški sobi sem dobil zelo, zelo slab občutek. Notranji glas me je svaril, naj se umaknem, naj si še tisti hip zatisnem oči in ušesa, ker je na obzorju nekaj slabega. Toda moje telo se, kot običajno, ni kaj prida menilo zanj; namesto da bi obzirno pogledal stran, je moj pogled kot prikovan obstal na njiju - nisem ga mogel odmakniti.

Njune ustnice so se za kratek čas združile v, kot je kazalo, nekakšnem čutnem poljubu za dobrodošlico; opazoval sem, kako je njegova roka medtem potovala proti njeni zadnjici in jo stisnila. Slabost sem tokrat občutil ne le v glavi, ampak tudi v želodcu; podlež se je dotika, kjer bi se je moral dotikati jaz!

Naposled se mu je Zarja v zadregi nežno izvila iz objema in poskušal sem se spraviti k sebi. Zarja ni tvoja punca, sem si prigovarjal. Očitno je njegova. To pomeni, da se je lahko dotika, kjer hoče in kadarkoli hoče, sem si priznal s cmokom v grlu ... medtem ko jaz do tega nimam nobene pravice. Pri sebi sem pridušeno zaječal od tope bolečine. Zakaj mi ni mogla prej povedati, da ima fanta, sem obupano pomislil ... zdaj je bil udarec skoraj prehud - nisem se imel časa psihološko pripraviti ...

Ko sta se končno odlepila drug od drugega (zdelo se mi je, da sta ta topli pozdrav razvlekla v neskončnost), mi je Japonec ponudil roko. Uporabiti sem moral vso svojo voljo, ki sem jo premogel, da sem se prisilil rokovati z njim na način, ki se mi je glede na okoliščine zdel dokaj normalen. Zarji res nisem hotel povzročati nevšečnosti in če je bila z njim srečna ... skomignil sem. Če je bila z njim srečna, nisem mogel storiti prav ničesar. Žal mi je bilo le, da sem pristal na to, da ostanem v njenem stanovanju. Težko jo bom vsak dan gledal in pri tem vedel, da je že oddana ...

"Takahashi Takumi," se je Japonec predstavil ob krepkem stisku roke. "Nice to meet you."

Ni mi sicer naklonil toplega nasmeha, a je bil videti prijazen in profesionalen - kot bi pozdravljal bodočo stranko, me je prešinilo. Potruditi se moram, sem se spodbujal. Bodi vljuden in naredi dober vtis, izkaži se pred Zarjo ...

"Sergej Nikolajevič," sem hitro zamomljal in upal, da bo tega mučenja kmalu konec.

Na živce mi je šlo, da je zatem iz prsnega žepa elegantno izvlekel še vizitko, kot da je zares na poslovnem sestanku, in mi jo izročil. Hitro sem jo vtaknil v žep in jo (na varnem pred njegovim pogledom) s prsti razcefral na kosce.

"Shall we go?" se je nato najprej meni in nato še njemu nasmehnila Zarja. Oba sta me pričakujoče pogledala.

Kratko sem pokimal in se spraševal, kaj se bo zgodilo zdaj. Me bosta skupaj peljala do njenega stanovanja?

Na mojo grozo je Takumi pristopil k meni in mi pomagal vstati s postelje. Skoraj sem mu že zabrusil, naj me vendar pusti pri miru, ko je na mojo drugo stran stopila Zarja in me tudi ona podprla. Takoj sem zaprl napol odprta usta in se prepustil njunemu vodstvu.

Na poti iz sobe sem Zarjino roko žgoče čutil na svojem hrbtu. Ko se je sklanjala, da bi me bolje prijela, ali da bi odprla vrata, so me po obrazu žgečkali njeni mehki lasje. Izgubil sem se v mislih in si predstavljal, da sem deležen njenega objema; ob vsakem premiku sem nehote zadrhtel. Hipoma sem pozabil, zakaj sem se prej hotel pritoževati, in z njuno pomočjo brez težav odšepal v garažo do velikega sinjega avta. Takumi je moral biti bogat, da si ga je lahko privoščil, sem zavistno pomislil. Skupaj z Zarjo sta mi pomagala na zadnji sedež in že smo se peljali.

Moji strahovi, da me bosta do stanovanja pospremila skupaj, so se tako uresničili. In ne le to - ko smo prispeli do vhoda v moderni stanovanjski blok, je na kartici ob zvoncu pisalo Zelnik-Takahashi. Torej celo živita skupaj! Ta šok je bil še večji od prejšnjega in za trenutek sem ostal brez sape. Zahlastal sem po zraku in zakašljal.

"Je kaj narobe?" Zarja me je zaskrbljeno gledala, ko smo se ustavili pred dvigalom.

Še vedno s solznimi očmi sem iz sebe zmogel spraviti le neprepričljiv 'ne', zato sem bolj odločno dodal: "Nekaj me draži ..."

"Si alergičen na prah?" jo je zanimalo.

"Ne, nič takega ..."

Spraševal sem se, kako naj ji to pojasnim. Na srečo je dvigalo medtem prispelo in vsi smo imeli več kot dovolj dela s tem, da smo se čimprej zdrenjali noter. Sodeč po lučki, ki je žarela pod številko šest, smo se peljali v šesto nadstropje.

"Dobrodošel doma," se je dobronamerno pošalila Zarja in odprla vrata, da sem lahko vstopil v stanovanje.

Obupano sem se spraševal, ali ju bom moral zdaj vsak dan gledati skupaj. Malo je manjkalo, pa bi jima dejal, da to ne gre, da lahko živim tudi drugje, najlepša hvala za gostoljubnost ... Skoraj sem napletel, da prihaja moja sestra na obisk, da mi je to sporočila sinoči in da lahko ona skrbi zame do popolnega okrevanja. Zarja bi sicer gotovo kmalu odkrila, da je to laž ...

Toda razen dejstva, da je Zarja za mano že zaprla vrata in da fizično nisem bil sposoben odkorakati, je obstajal še en razlog, da se nisem obrnil na peti in ju pustil samih v čednem stanovanju. Kljub vsemu, kljub neprijetnemu srečanju s Takumijem in spoznanju, da živita skupaj, sem namreč Zarjo hotel obdržati v bližini. Pa čeprav me bo bolelo, ko ju bom videval skupaj - pomislil sem, da je še vedno vredno, če bom tako lahko videval njo. Samo toliko, da jo lahko vsak dan opazujem. Da lahko vidim, kaj počne. Da lahko spoznam njene vsakodnevne navade in razvade. Ogorčen nad svojo neumnostjo sem nejevoljno stresel z glavo.