Afera Šanghaj

5. Sergej

5. SERGEJ

Zarja me je obiskovala še ves teden, dan za dnem, nikoli ni pozabila ali pa se opravičila, da nima časa. Včasih je prišla za dolgo, drugič spet se je oglasila le na hitro, ker je imela opravke, toda to ni bilo pomembno, ker je bila vsakič s srcem pri stvari in mi je v času obiska posvetila vso svojo pozornost.

Veliko me je spraševala o koncertih, študiju in drugih stvareh, povezanih z mojim življenjem, in ugotovil sem, da se je z njo čudovito pogovarjati, saj v vsakem trenutku daje vtis, da te pozorno posluša. Tudi če se kdaj zdi, da so ji misli zatavale drugam, v naslednjem trenutku preseneti z izvirno pripombo, ki se nanaša na temo. Komaj sem čakal na naslednje srečanje, ko ji bom lahko povedal več, komaj sem čakal njen občudujoči izraz na obrazu, ki si ga je nadela vsakič, ko sem ji pripovedoval o kakšni posebno zahtevni stvari, ki mi jo je uspelo narediti. Ko sem o svojih dosežkih pripovedoval njej, sem bil nanje še tisočkrat bolj ponosen kot takrat, ko sem jih dosegel. Ob njeni osuplosti in pohvalah sem se počutil, kot da mi je uspelo nekaj izrednega, kot da sem presegel svoje zmožnosti.

Z grozo sem opazil, da jo pogrešam vsako sekundo, ko je ni ob meni. To je bilo gotovo nevarno in zdravju škodljivo, saj se mi sploh ni mudilo ozdraviti, ne glede na ton, ki ga je gospod Liu ubral v dolgih telefonskih monologih, ki sem jih bil prisiljen poslušati. S strahom sem pričakoval dan, ko se bodo moje poškodbe zacelile dovolj, da me bodo nagnali iz bolnišnice in Zarja ne bo več prihajala. Kadar je bila še posebno dobre volje, se je namreč veliko smejala in takrat sem imel občutek, da je soba svetlejša in prijetnejša.

Na žalost jo je bilo precej težje pripraviti do tega, da bi govorila o sebi. Čim je pogovor nanesel na njeno življenje, je povedala samo splošne stvari - kaj počne čez dan, s čim se preživlja, nič oprijemljivega. Kar sram me je bilo ob misli, da je bila ona očitno seznanjena z najpomembnejšimi dogodki mojega življenja od konca gimnazije naprej, medtem ko je bila večina njenega življenja zame še vedno popolna uganka.

"Kaj pa si študirala?" sem jo vprašal ob njenem tretjem obisku, ker sama na to temo do zdaj še ni zinila niti besedice.

"Kitajščino," je previdno povedala in čakala, kako se bom odzval. 

"Resno?" sem osuplo vprašal. Za trenutek sem pomislil, da se šali.

Prikimala je in se drobno nasmehnila, očitno vesela, da me je novica šokirala.

"Zakaj?" sem se pozanimal, nisem se mogel zadržati. Bil sem nepopisno radoveden, zakaj se je tako nadarjeno dekle kot ona odločilo za študij kitajščine. Lahko bi si izbrala karkoli drugega! Karkoli!

"Nisem hotela izbrati poti, za katero so vsi pričakovali, da jo bom," mi je mirno pojasnila. "Logično nadaljevanje naše gimnazije je bila medicina... in seveda sem tudi jaz pomislila na to, da bi kasneje postala zdravnica. Ampak ko sem se vprašala, ali si to res želim - z vsem srcem - nenadoma nisem bila več prepričana. Nisem bila prepričana, ali hočem študirati medicino samo zato, ker so to vsi pričakovali, ker je študij dolg in zahteven in ker bom zaradi tega spoštovana, ali pa ker mi je bilo res toliko do zdravljenja."

Nejeverno sem jo pogledal in njene resne zelene oči so intenzivno zrle vame. Očitno še ni končala s pojasnilom - mislim, da je res hotela, da razumem. Potrpežljivo sem vsrkaval njene besede, za katere sem upal, da mi bodo pomagale razkriti vsaj malo več o njenem načinu mišljenja in o njenih pogledih na svet.

"Rada pomagam in občudujem medicinsko delo," je razlagala, "a nisem bila prepričana, da hočem to početi do konca življenja. Se usmeriti samo v to področje. Odvzeti mesto nekomu, ki si to močno želi postati že vse življenje. Sama sebe si nikoli nisem mogla predstavljati pri opravljanju enega samega poklica, dan za dnem, do konca življenja. Poskusiti hočem vsakega malo, jih vsakih nekaj let menjavati in nazadnje izbrati tistega, ki mi bo najbolj všeč."