Afera Šanghaj

2. Zarja

2. ZARJA

Spominjam se le presenečenja in groze, ki sem ju občutila tistega jutra. Jutra, ki mu je bilo očitno že vnaprej usojeno, da se bo slabo končalo. Že doma so se mi nesreče dogajale ena za drugo - prespala sem budilko, padla na mokrih tleh v kopalnici, prekoračila rok oddaje, ki ga je določilo uredništvo, zamujala na razgovor za delo. Nato sem razbila najljubši kozarec, vstopila na napačni vlak in izgubila obesek za ključe, ki sem ga dobila za rojstni dan. Šele ko je kazalo, da se mi ne more pripetiti nič hujšega več, me je pričakala največja katastrofa tistega dne - bila sem priča prometni nesreči. Zgodilo se je v trenutku, ko sem prečkala cesto nekaj ulic stran od bodoče službe. Malo je manjkalo, pa bi bila nesrečna žrtev jaz.

Ko sem za seboj nenadoma zaslišala cviljenje gum in ušesa parajoč človeški krik, me je zmrazilo. Takoj sem vedela, da se je zgodila nesreča - še preden sem se obrnila, da bi se o tem prepričala na lastne oči. Vse skupaj se je zdelo kot v filmu, čeprav do situacije nisem bila tako ravnodušna kot neustrašni junaki na zaslonih. Trenutek pred pripetljajem sem vznemirjeno hitela proti prostorom založbe Flow, da bi pravočasno oddala osnutke za svojo najnovejšo knjigo, potem pa se je v pričo mene zgodilo nekaj tako strašnega. Na to, da bom najbrž prišla prepozno in moja knjiga ne bo objavljena, sem popolnoma pozabila. Prav tako na uredništvo časopisa Lemon in na intervju za delo. Preganjala me je podoba prometne nesreče, kakršno sem neštetokrat videla v filmih, in upala, da posledice pri tej nesreči niso bile prehude. Nisem se hotela soočiti z neizogibnim, a me je neznana sila držala na mestu, da se nisem mogla niti za korak oddaljiti od prizorišča. Kako bi bilo tebi všeč, če bi bila ponesrečenka ti in bi ostali kar zbežali? me je zasliševala moja vest.

Počasi sem zasukala glavo in videla temno silhueto ležati na prehodu za pešce, tik pred živo rdečim vozilom. V želodcu me je stisnilo, izgledalo je, da je žrtev ni poceni odnesla. Za hip sem se obotavljala, a k ponesrečencu ni pristopil nihče iz množice, ki se je zbirala ob robu cestišča. Tako sem z razbijajočim srcem sprejela odločitev in stekla tja, da bi pogledala, ali za poškodovanca obstaja še kaj upanja. Še sreča, da sem se zaradi spleta okoliščin udeležila dodatnega tečaja iz prve pomoči, ki ga morajo opraviti medicinske sestre, čeprav se s tem delom nisem nikoli profesionalno ukvarjala.

»Gospod, me slišite? Je vse vredu?« sem mu zaklicala najprej v kitajščini in nato še v angleščini. Ker ni bilo odgovora in ker mi je bilo kristalno jasno, da ni vse vredu, sem se urno približala in mu pogledala v obraz - oči je imel odprte, a so mu vročično begale po okolici in težko je sopel. V hipu sem ga prepoznala.

»Sergej?« sem zaprepadeno vprašala in se od presenečenja skoraj zvrnila po tleh. Niti v sanjah si ne bi mogla predstavljati, da se bo znašel v Šanghaju, kaj šele da ga bom kdaj spet srečala... no, morda v sanjah, sem si priznala, imela sem namreč zares bogato domišljijo, toda v realnosti česa takega gotovo nisem pričakovala.

"Zar-ja..." mu je uspelo komaj slišno izdaviti, preden je izgubil zavest. Njegova prisotnost je bila trden dokaz za to, kar sem tako ali tako že vedela: da se v realnosti nič ne odvija po mojih načrtih. Tega sem bila sicer že vajena, kljub temu pa si nisem mislila, da bom v času svojega bivanja na Kitajskem naletela na kateregakoli Slovenca, še manj na osebo, ki je v preteklosti obiskovala isto šolo kot jaz in naj bi študirala nekje v Angliji. Saj res, glede na to, da je bil starejši od mene, je moral študij že končati, sem pomislila... Od šoka sem se morala močno opreti na komolce, da se mu nisem še sama pridružila in omahnila na cesto. Dejstvo, da ga je povozil avto, dejstvo, da ni bil pri zavesti, dejstvo, da je sploh bil tukaj... vse to ni imelo niti najmanjšega smisla, ni bilo mogoče.

"Sergej!" sem kriknila in ga nežno stresla, ker nisem hotela verjeti. Ni mi odgovoril; bil je nezavesten.

Tedaj se je prebudilo moje borno medicinsko znanje, zato sem se zbrala, urno preiskala njegovo telo in identificirala poškodbe. Imel je zlomljeno levo golen, poškodovano desno roko in zvit gleženj. Poškodb na glavi ni bilo videti, a bi prav lahko imel tudi pretres možganov. Zavzdihnila sem. Kot so nam pokazali v tečaju, sem mu namestila ude v pravilni položaj. Upala sem, da bo za zdaj dovolj, in brez oklevanja poklicala rešilca. Imela sem nekaj težav, da sem sogovorniku razložila, kje se je nesreča zgodila (čeprav sem znala že precej dobro kitajsko, se v tako velikem mestu, kot je Šanghaj, lokacijsko še vedno nisem dobro znašla), toda na koncu mi je uspelo.