Alibi

2.

Počasi sem odprla oči. Nisem se zavedala, kako sem prišla na mehko posteljo in koliko časa sem sploh spala. Obrnila sem glavo.

"Oh, končno. Sem že obupal, da se boš zbudila," me je presenetil glas. Dvignila sem se in pogledala proti njemu.

Sedel je na naslonjaču in me opazoval. Verjetno me je opazoval med spanjem. Na srečo sem bila oblečena v obleke, ki sem jih nosila na modni reviji. Še sreča. Očitno se ni igral z menoj, kot sem se spominjala tistega pogovora ...

"Kaj se je zgodilo?" sem vprašala.

Pričelo mi je razbijati v glavi. Bolela me je glava. Zavzdihnila sem in upala sem, da bo bolečina kmalu pojenjala.

"Drogirali so te, draga," je dejal.

"Drogirali?" sem dvignila pogled proti njemu.

"Ja," je pokimal. "Še sreča, da sem prišel in da nisem za takšne igrice. Prinesel sem te v svojo sobo, kjer si prespala natančno deset ur."

Nisem vedela, kaj naj rečem. Ne bi smela biti tukaj. In kaj bo, ko bo za to slišal George? Bolje, da na to sploh ne pomislim. Verjetno bo pobesnel in me poskušal zadaviti. Upala sem le, da ne bo nikoli izvedel oziroma, da se ne bom izdala ...

"Me je kdo klical?" sem vprašala in pogledala svoj mobitel na nočni omarici. Odkimal je. Oddahnila sem si. Še dobro.

"No, torej ..." sem se dvignila s postelje.

"Lahko bi si mi vsaj zahvalila, ker te niso posilili," je dejal. Pogledala sem ga naravnost v oči. To pa je res.

"Zahvalila? Hvala," sem pokimala.

"Nisem mislil na preprost hvala," je odvrnil. Priprla sem oči. Na kaj je mislil? Ne bom spala z njim, če je na to mislil.

"Kako to misliš?" sem končno prekinila napeto tišino, ki je rezala vame. Nasmehnil se je in se dvignil. Stopil je bližje k meni.

"Mislil sem na večerjo," je tiho rekel. "Lahko bi šla ven in preživela prijeten večer v družbi drug drugega."

Stisnila sem ustnice.

"Zasedena sem," sem tiho rekla.

Zavil je z očmi.

"Ne bom te poskušal zvleči v posteljo," mi je obljubil. "Želim le, da se mi primerno zahvališ, ker sem posredoval."

Pokimala sem. No, ja ...

"Zakaj si me rešil?" sem končno vprašala.

Za hip je strmel v moje oči. Nato se je samozavestno nasmehnil. Nekaj mi je govorilo, da tega ni naredil iz dobrote, vendar v to nisem bila prepričana.

"Zato, ker se mi smiliš," je tiho odvrnil.

"Smilim se ti?"

"Ja. Vendar sva zašla iz pogovora," je premišljeno dejal. "Torej? Greš z mano na večerjo ali ne? Odgovori mi, prosim."

Strmela sem vanj. Ne bi smela niti pomisliti na to, da bi se odpravila z njim na večerjo. Pravzaprav ne bi smela biti tukaj z njim. Pa sem bila. Če bi George izvedel ... Ubil bi me. Resno. Po drugi strani pa ... Me je mikalo, da bi sprejela njegovo vabilo. Konec koncev mi je rešil živo glavo, kajne? Zakaj ne bi šla na navadno večerjo z njim.

"Torej?" me je prebudil iz razmišljanja.

"Ne vem ..." sem pogoltnila slino, ki se je nabrala v mojih ustih. Nisem vedela, kako naj se obnašam v njegovi prisotnosti. Bil je ... Drugačen od drugih. Prijazen. Imel je priložnost in lahko bi me izkoristil. Pa me ni.