Zvezdno maščevanje

~5~

"No pa reciva, da sem lord. A me raje kliči Aquila." je Vindicti Aquila šepnil na uho in eqetesa potegnil za skoraj nevidni uzdi, ki sta bili še sekundo prej vpeti v njegovo telo.

Vindicta in Aquila sta ne equetesu v galopu zdirjala po tlakovani poti strmo navzdol proti velikanskim vratom in dvižnemu mostu, ki se je pred njima počasi spuščal. Če se equetesova koža ne bi trdno ovila okrog Vindicte in če je ne bi Aquila stiskal s svojimi stegni bi te že padla na spolzka tla. Roke in noge je imela čisto trde od strahu, mišice so si prizadevale za obstoj na equetesu. Ko je equetes kot blisk dirjal mimo stražarjev ob obzidju jim je Aquila lahkotno pomahal in zavriskal, na njihovih sicer smrtno resnih obrazih se je prikazal iskren nasmešek, medtem, ko so se poklonili mlademu lordu.

Tlakovana pot se je še nekaj časa strmo spuščala po hribu, dokler se tik pred mestom pod hribom na katerem je stal ogromni kamniti grad equetes ni ustavil.

"Nekam trdi ste, gospodična." je Vindicto nagovoril Aquila in se prešerno zasmejal.

"Se vam zdi? Bodite veseli, da po takšni ježi nisem bruhala!" mu je Vindicta odgovorila narejeno jezno in skušala zadržati smeh. In to ne narejeni smeh. Pravi smeh, ki ga iz svojih ust ni slišala že leta.

"Mislim, da se lahko vsem zvezdam zahvalite, da sem vas prestregel preden bi se sami usedli na equetesa, ki bi vas prav enako hitro nesel na sebi, nato pa se še ustavil ne bi, ker ga vi ne bi znali."

"Za to uslugo sem vam res hvaležna." je rekla Vindicta in se obrnila, da je lorda lahko pogledala v oči.

Lordu se je ob pogledu na Vindicto pogled takoj omehčal. Nekaj časa sta bila oba tiho, nato pa je Aquila le spregovoril: "Prosim, ne vikaj me več."

Nato je še preden bi se lahko Vindicta pripravila potegnil za vajeti in spodbudil equetesa. Vindicta je prestrašeno zakričala. Lord ji je kot v spodbudo nežno stisnil stegna. Ob tem opominu, da je za njo, se je počutila varnejšo, čeprav ga sploh ni poznala.

Aquila je equetesa namesto v mesto vodil proti gozdu, ki je v polkrogu obdajalo mesto, kjer ni bilo obale. Tlakovana pot se je nehala, nadomestila pa jo je pot posuta s kamenjem, iz katerega je na nekaterih mestih rasla trava. Ko je equetes zavil v gozd sta pot pokrivala le še trava in mah. Po gozdu sta jezdila še kakšne pol ure, drevesa pa so postajala vedno večja in vedno bolj na gosto posejana.

Aquila je equetesa ustavil na čudoviti travnati jasi po kateri je tekel majhen potoček.

"Tako, dobrodošla v gozdu Talis!" je rekle Aquila in skočil z equetesa in z njega potegnil še Vindicto.

Vindicta se je pogladila po svoji jahalni opravi in se z široko odprtimi očmi razgledala po drevesih in jasi, ki so jo obkrožali. Visoko v krošnjah so sedele ptice in pele jutranjo pesem, potoček je žuborel in jim dajal podlago. Trata, praprot in druge gozdne rastline so nihale v rahlem vetru. Na drugi strani jase je med drevesi stekel equetes, ki je bil še svoboden. Vindicti se je zdelo, da so se visoka drevesa vspenjala prav do neba in šele tam svoje deblo razdelila na krošnje.

"Uau." je bilo vse kar ji je uspelo reči.

Ko je Aquila videl njeno osuplost se je nasmejal in vprašal: "Še nikoli nisi videla gozda? Menda pri Nebookih je kaj gozda, ali pač?"

Vindicta je pogled odtrgala od gozda in ga presenečeno pogledala: "Seveda imamo gozd. Samo ne v taki razsežnosti in polnosti. Poleg tega pa smo pri nas večino časa v zraku in ne na tleh."

Aquila je najprej začudeno pogledal, nato pa skomignil z rameni: "Če ti tako praviš. Ko pa sva že pri vas in vaših Magnaestih. Je letenje toliko drugačno od jezdenja?"