Zvezdno maščevanje

~24~

Bila je premražena. Tresla se je. Mraz in njegove kremplje je čutila prav v vsakem delu telesa. Zobje so ji šklepetali, roke, s katerimi je objemala svoje vitko telo so se ji tresle. Noge so ji klecale in popuščale. Niso več zmogle odrivati težkega snega, ki jih je objemal. Ko je bil napor prehud so popustile in pustile, da je telo padlo. Na mrzel sneg. Veliko volje in poguma je bilo potrebengea, da so znova vstale in se borile naprej.

Ko je Vindicta dosegla gozd so bile njene ustnice modre, obraz bolj bel kot sneg, nebo pa je postajalo vse temnejše. Ko je stopila v zavetje ogromnih smrek, si je nekoliko oddahnila in se napolnila z novim upanjem. Višina snežne odeje je postala nižja, saj so večino zapadlega snega nosile povešene veje smrek, ki so se prav tako kot Vindicta morale podrediti snegu. Vindicto je tolažilo tudi dejstvo, da ji od zdaj naprej preti manjša nevarnost, da jo ujamejo kraljevi možje. A kljub temu se ne sme ustavljati. Dobro se je zavedala, da so vojaki kmalu našli kanal snega, ki ga je ustvarila s svojim begom. In ta kanal jih bo vodil neposredno do nje. Ko bodo prišli do gozda, jih bodo njene stopinje še vedno zvesto vodile do nje. Njena zaveznika bosta le čas in sreča.

Utrujene in prezeble mišice niso želele nadaljevati utrujajoče poti, a niso imele izbire. Vindictina neomajna volja in pogum sta jih gnala naprej. Hodila je hitro, na nekaterih delih celo tekla. Dovolila si je tvegati nekaj časa in na vsake toliko poti naredila klopčič njenih stopinj, ki se je raztezal več metrov v dolžino. Upala je, da bo na ta način vsaj malo zmedla svoje sledilce.

Ko je gozd zagrnila večna tema, je beg postal napornejši. Pred sabo ni videla ničesar, zanašala se je le na tip in sluh. Blodila je po gozdu kot zmešana. Brez cilja. Vedela ni niti kje je. Ko je utrujenost postala prehuda, se je ustavila. Zleknila se je pod najbližjo smreko in tam v trenutku zaspala.

V gradu je vladal nemir. Zaklenili so vse izhode in preiskali vse dvorane, sobane, skrite sobe, prostore služabnikov, ječe. Vindicte niso našli nikjer. Ko je bilo jasno, da ji je nekako uspelo pobegniti iz gradu, je Aquila sestavil skupino najbolje izurjenih mož in se z njo odpravil na lov za zločinko. Kmalu so na enem izmed polj našli sled, ki ni pripadala nobeni živali. Nedvomno je pripadala človeku. In vsi so dobro vedeli, da ne pripada nikomur drugemu kot Vindicti. Tako Aquila ni imel druge izbire, kot da z dvajseterico mož na equetesih sledi Vindictini sledi pozno v noč. Kmalu so prispeli do gozda, kjer je Aquila ukazal počitek. Med postavljanjem tabora, so ga vsi možje gledali nejeverno, zaničljivo. In ni jim zameril. Če bi šlo za kogarkoli drugega in ne za Vindicto, bi ga po gozdu preganjal celo noč in se ne bi ustavil, dokler ga ne bi našel. A ker se je zavedal, da Vindicta ni imela dovolj časa in da se po vsej verjetnosti nahaja nedaleč od njih, je moral ustaviti iskanje. Pa tudi, če bo zaradi tega izgubil spoštovanje svojih mož.

Ko je do njega pristopil starejši mož, ki ga je naučil vsega kar zna, ki ga je izuril in mu je bil kot oče, ter mu predlagal nadaljevanje poti, ga je le nesramno odslovil. Zaradi tega se je sovražil, a vedel je, da bi se sovražili še veliko bolj, če ne bi Vindicti niti poskusil omogočiti pobega.

Ko se je zbudila zaradi mraza, je nebo ravno začelo dobivati svetlejše odtenke. Ko se je ozrla okoli sebe, ni mogla verjeti svojim očem. Pred njo je ležal topel, ogromen črn plašč in culja, v kateri je našla nekaj kruha in posušenega mesa, suho sadje, vino, močno vrv, vžigalice, svečo in zemljevid na katerem je bil v naglici narisan rdeč križec. Upala si je ugibati, da je to mesto, na katerem se nahaja zdaj.

Hitro se je odela z ogromnim plaščem in takrat jo je preplavil nežen vonj, ki jo je spominjal na morje in vrtnice. Ni se pustila dolgo motiti, na ramo si je zavihtela culjo in med hojo preučevala zemljevid. Hitro je določila območje, kjer bi se moral nahajati Opereatus. Če želi priti do njega mora hoditi severozahodno. Hitro se je orientirala glede na mah in nadaljevala svojo pot. Med potjo se je okrepčala z nekaj kruha in tremi suhimi marelicami, grlo pa je sprala z vinom. Vino jo je ogrelo ter ji dalo energije in zagona. Napredovala je hitro, ustavila se ni niti za trenutek.