Zvezdno maščevanje

~17~

Vindicta je počasi odprla težke veke. Močna svetloba jo je zaslepila in za trenutek ni vedela ne kje je in ne kaj se je zgodilo. Pomežiknila je in nad sabo zagledala umetelno fresko, na kateri so bile naslikane zvezde, katere so vodile proti trem žensakm, s tremi kornami.

Ozrla se je okoli sebe in stoječ zraven mehke in tople postelje postelje zagledala Aquila. Ta se ji je olajšano nasmehnil in jo ljubeče pogledal. V tem pogledu, ki jo je pogrel je zagledala zatočišče in uteho. Zdaj je že dobro vedela kaj se je zgodilo. Oziroma, vedela je kaj se je dogajalo, dokler ni omedlela.

Želela je končati življenje. Ta misel jo je zdaj, ko je ležala tu, zraven nje pa je stal Aquila, celo nekoliko zastrašila. Ni še želela umreti. Želela si je izkusiti stvari, ki jih ji je ponujalo življenje na tej celini. Želela si je čutiti ljubezen, spoznati kaj pomeni prijateljstvo in zaupanje, se iskreno veseliti. A ta želja, ki je bila velika kot prostrano nebo, je ob misli na breme, ki ga je nosila na plečih, postala neznatno majhna. Ko bo prišel usodni dan, bo morala razpustiti vsa prijateljstva, razočarati ljubezen in izdati zaupanje. Ob misli na to se je zavedala, da bo bolje, če ne zgradi prijateljstev, ne doživi ljubezni in si ne pridobi zaupanja. In to je bil razlog njenega dejanja. Operatus jo je prizadel, a iz equetesa se je nagnila zato, ker se je zavedala da je, odkar biva tu navezala že preveč odnosov, ki jih bo morala kmalu pretrgati.

Zaprla je oči in pustila, da je Aquila stal in čakal. Ta ni vedel kaj bi naredil. Vindicta se mu je zdela odtujena in žalostna. Zelo žalostna. Zato je odšel po oguljeno knjigo, se usedel na rob postelje nasproti Vindicti in ji začel brati.

"Sreča, radost in veselje so rasle v njih. Sestre so bile tu. Na svetu, ki so ga dolga leta gledale od zgoraj in po njem vzdihovale. Njihova želja, ki se jim je zdela nedosegljiva, se jim je uresničila. Niso si mogle zamisliti lepšega življenja. Tu na zemlji, med temi prostranim travniki, veličastnimi gorami, gostimi gozdovi bodo ustvarile tri ljudstva, ko pa se bodo dolgočasile, bodo odšle k mami, družini in fantom, ki so jih ljubile. In ko bo življenje tu doli urejeno, bodo dol z neba pripeljale vse tiste Zvezdne ljudi, ki si bodo želeli živeti z njimi in njihovimi ljudstvi. Solze so jim tekle iz oči ob misli na prihodnost, ki jih je čakala. Ko so padle na kolena in se objele, pa so iz višin neba zaslišale mehek, speven glas. Ta glas so dobro poznale - bila je zvezda Vodnica.

"Dekleta, moje predrage tri sestre. Prispele ste na svet, ki se razprostira pod nebom, vašim prejšnjim domovanjem, domovanjem Zvezdnih ljudi. In ko enkrat zapustiš domovanje in domovino, ni poti nazaj. Dale ste mi obljubo in morale jo boste izpolniti. Ker če je ne boste, vas bom razbila v prah in nebo boste krasile le še kot majhen, nepomemben in nesrečen utrinek, ki bo samotaval po nebu in ne bo našel svojega prostora. Torej, na nebo se ne boste več mogle vrniti, vašim ljubim pa bom sporočila žalostno novico, da ste preminule. A zaradi tega ne bodite otožne. Na tej zemlji, na teh prostranih travnikih si boste ustvarile novo družino, našle nove ljubljene. A to vam bo omogočeno le, če boste izpolnile obljubo."

Sestram, ki so še minuto nazaj mislile, da jim prihodnost obeta samo srečo, se je svet, ki so ga že jasno videle v svojih bistrih glavah, podrl pred očmi."

"Torej ne trpim samo jaz, ampak tudi tri sestre, kaj." je potiho rekla Vindicta in odprla oči.

Aquila je pogled izza knjige usmeril naravnost vanjo in ji prav tako potiho odgovoril: "Vsi trpimo. Samo da eni manj, drugi bolj."

Zavzdihnila je in mu odvrnila: "Prav imaš. Ampak ti ne razumeš. Kako je to, če se nikomur ne moreš zaupati, mu povedati zakaj trpiš." Za ternutek je premolknila in nato nadaljevala: "Mama mi je vedno pravila, da ko skrbi nekomu zaupaš, te postanejo pol manjše."

"Potem mi jih pa zaupaj, Vindicta. Saj že tako vem več kot bi smel."

"Ne veš kako si želim, da bi ti lahko povedala. Ampak že to, kar se je do zdaj spletlo med nama, je preveč. Praviš mi naj ti zaupam in jaz vem, da ti lahko, a ti ne bi smel zaupati meni." ob tem se je Vindicti iz temno modrega očesa utrnila resnična solza bolečine.

"Sam se odločam komu zaupam. In odločil sem se, da tebi bom. Morda delam napako, a tako mi pravi srce."

"Ne pravi mi tega, Aquila. Vse bo le še težje. Nisem nameraval gojiti čustev do tebe, ali do kogarkoli drugega. A izkazalo se je, da je to veliko težje kot sem si mislila. Kljub vsemu, pa moram ta čustva prenehati gojiti, preden bo prepozno."

Ob teh besedah se je solza utrnila še iz Aquilovih oči. Dolgo sta bila tiho, nato pa je Vindicta z roko pokazala na mesto zraven sebe in med jokom zamomljala: "Samo še danes."

Jelenooki se je premaknil bliže in se ulegel na mesto, ki ga je pokazala Nebooka. Ta se je naslonila na njegove močne prsi, on pa ji je med ihtenjem gladil svilnato mehke lase. Ko je zmanjkalo solz, je začela govoriti. Izlila mu je svoja čustva in mu zaupala svoje misli. Povedala mu je zakaj je storila kar je in mu obljubila, da tega ne bo nikdar več poskušala. Nato sta v objemu zaspala in si želela, da bi ta objem lahko trajal večno.

Ura je odbila polnoč in visoka, vitka postava se je odela s črnim plaščem. Neslišno kot senca se je plazila po hodnikih gradu in kmalu prispela do sobane, kjer so zvezde nekoč radostno pele cele dneve in noči. Ko je prišla, jo je naslonjena na eni izmed sten že čakala druga oseba, ki pa se ni trudila skrivati svojega obraza. Ko je zagledala svetlolaso dekle s preračunljivim nasmeškom, se je komaj zadržala da se ni na glas začudila. Kot da bi dekle čez kapuco videlo njeno začudenje, se je še bolj nasmejalo in reklo: "Niste pričakovali, da sem jaz, kajne?"

Postava odeta v črnem je z ženskim glasom odgovorila: "Ničesar nisem pričakovala."

Svetlolaso dekle se je odtegnilo od stene in se približalo postavi ogrnjeni v plašč: "Saj veste, da si lahko snamete to neumno kapuco. Dobro vem kdo ste."

"Torej ti je mojster povedal?" je neprizadeto vprašala zamaskiranka.

"Tudi če mi ne bi, bi dokaj hitro ugotovila."

"Ne bom si snela kapuce. Vseeno mi je, če veš kdo sem."

"Kakor želite."

"Dobro. Nehajva ovinkariti. Kdaj ji boš povedala?"

"Ko bo pripravljena."

"Bo to torej jutri ali pojutrišnjem?" je zdaj s strogim glasom vprašala ženska s kapuco.

"Jutri, pojutrišnjem ali pa čez kakšno leto." je brezbrižno odvrnila Summa.

"Ne norčuj se. Še danes ji boš povedala vso resnico."

"NE! Ni še pripravljena. Bi rada da se dokončno zlomi? Že tako je šibka, če se bo že zdaj soočila z resnico ne bo prav nič uporabna, ker se ji bo zmešalo."

Postava pod ogrinjalom je globoko vdihnila, da bi se pomirila: "Šibka je zaradi bremena, ki ga nosi."

"Z resnico pa se bo breme razblinilo? Nisem prepričana. Postalo bo le še večje in zato ji dokler se ne utrdi, ne bom povedala prav ničesar."

"O pa še kako ji boš povedala."

Summa je začutila, da se ji ženskina volja želi vrniti v misli. Napela se je in jo odbila. Osredotočala se je nase, na svoje bistvo in si ponavljala: Ne boš povedala. Ne boš povedala. Voljo, ki si je želela vdreti vanjo, je zadrževala vse težje. Mislila je že, da se bo zlomila, nato pa je zamaskiranka le popustila.

"Dobro si natrenirana." ji je nekoliko razočarano navrgla.

"Ti pa si navadna hinavka!" ji je besno odvrnila Summa.

"Morala sem poskusiti. Še enkrat te prosim, povej ji resnico. Danes."

"Ne bom ji. Ti ni jasno, da se bo na koncu resnično ubila?"

"Če ji ne boš povedala zdaj, gre lahko kmalu vse po zlu."

"Ne bo šlo, ker se dekletu ne sanja kaj sploh počne. Nima načrta, ujeta je v svojem strahu. Pomagati ji moramo, da se ga osvobodi in postane to kar je."

"Veš da se ne strinjam s tabo. Na robu vojne smo, ni časa za čustva in mencanje."

"Seveda vem, da se ne strinjaš. Misliš, da nisem videla knjižice, ki si ji jo podtaknila v sobano?" je še rekla nekoliko jezna Summa, si na glavo nadela kapuco in izginila v temi hodnika.