Zvezdno maščevanje

~6~

Vindicta je sedela za majhno okroglo mizo iz hrastovega lesa, ki je rasel po vsem kraljestvu Jelenookih. Povsod okoli nje so ležali papirji na katerih so bili s čitljivimi črkami zapisani urniki zdravilcev. Premetavala jih je sem ter tja in si v knjižico s srebrnimi robovi zapisovala podatke in sestavljala nadaljnji načrt. V to deželo in v ta grad je prišla le z enim samim namenom: uničiti je morala Jelenooke. Odkar se je rodila so jo pripravljali in opremljali z vsemi veščinami, za katere se je njenemu ljudstvu zdelo, da jih bo potrebovala. Ko je dopolnila osemnajst let so jo poslali v samo središče Jelenookih z enim samim navodilom, napotkom in hkrati tudi svarilom: Uniči, vse. Z ognjem požgi zemljo in tega pogasi z vodo. Šele takrat se vrni domov.

Na pot so jo poslali brez kakršnegakoli načrta. Vseeno jim je bilo zanjo. Vseeno, če se vrne ali ne. Važno jim je bilo le, da ji uspe narediti pot zanje. Pot, da bodo lahko stopili na to zemljo, na ta svet, ki jo je obdajal in se borili za svojo lastnino. Če ji ne bo uspelo, če jo bodo ubili bodo sem poslali novega izbranca. Ko je bila mlajša in so ji postopoma razlagali kaj jo čaka, ko odraste, so ji govorili, da je lahko presrečna in da je nekaj posebnega, ker so jo izbrali. Rekli so ji, da je edina, ki bo deležna te časti. Ko je hodila mimo svojih sovrstnikov so ji čestitali in jo zavidljivo opazovali. Dolgo časa je verjela vsemu kar so ji povedali njeni učitelji. Bila je ponosna, da ji je bila dodeljena takšna naloga. V njej je z vsako učno uro postopoma raslo sovraštvo do tistih, ki so jih skoraj dokončno iztrebili in počasi brisali iz zgodovine.

Vindicta je stresla z glavo in nehala razmišljati o svoji preteklosti in prihodnosti, ki sta bili odvisni od sedanjosti in njene uspešnosti. V usta si je nesla žlico mleka s kosmiči in še enkrat pregledala svoj nadaljnji načrt. Takrat je na svojih vratih zaslišala lahno trkanje. Vse liste in blok je hitro pospravila, nato je privzdignila vzmetnico in jih potisnila podnjo. Na hitro se je pogledala v ogledalo in si spela svoje razmršene lase. Ter pogladila zmečkano obleko.

Ko je odprla vrata je pred njimi zagledala Aquila, ki je brez pozdrava vstopil v njeno sobano in se usedel na stol nasproti njenega.

"Šele zdaj zajtrkuješ? Glede na včerajšnjo zgodnost bi si mislil, da si že prišla iz jutranjega teka." je rekel Aquila in se hudomušno nasmehnil.

"Če pa tako misliš, si se o meni precej zmotil. Res je, da po navadi ne vstajam tako pozno, a včeraj je bila noč res dolga." Vindicta je pomignila proti knjigi, ki je ležala na njeni nočni omarici. V resnici se prejšnjo noč knjige sploh ni uspela lotiti, pravzaprav se ni uspela niti preobleči, in je bila še vedno oblečena v delovno rjavo obleko, v kateri je prespala edini dve uri, ki sta ji ostali, ko ni izdelovala načrta.

"A tako. No, če sem te narobe ocenil pa mi ti povej kako bi te bilo bolj pravilno oceniti."

Vindicta je pogled odtrgala od kosmičev in pripravila odgovor, ki je bil pravzaprav eden izmed redkih resničnih, od tistih, ki jih je povedala zadnje čase: "Kot v knjige zatopljeno osemnajstletnico, ki še nikdar v življenju ni odšla teči prostovoljno."

"Reči, da me zafrkavaš. Kaj pa orožje, si spretna z njim ali so vaši magnaesti tako dobri, da jezdec ne rabi niti migniti s prstom in ste Nebooki na njih samo za okras?"

"Kot sem ti že rekla, nisem prav spretna jahalka. Z orožjem pa sem spretna še manj." Sem pa spretna v laganju in pretvarjanju, to pa to pa ti pride prav bolj, kot vse orožje na svetu, si je mislila in dodala: "Večino svojega življenja sem preživela med knjigami. Veš, vsi Nebooki nismo del vojske, kot je večina Jelenookov. Pri nas je več učenjakov."

"Glede na to kaj sem se učil o Nebookih ne bi smel biti presenečen, da je tako, kajne? No, ampak kljub vsemu ti bi v našem kraljestvu kakšna veščina rokovanja z orožjem prišla presneto prav." Aquila je Vindicto pogledal v oči in ta je v njih videla neizrečeno ponudbo.