Zvezdno maščevanje

~9~

Aquila se je počasi in previdno dvignil z mokre zemlje, saj je bil lok Listookega kar naenkrat spet uperjen proti njemu.

"Kljub temu, da te imam najrajši izmed vseh članov tvoje smrdljive družine, te ne bom kar tako izpustil. Za vaju z Nebooko imam nalogo. In to prav posebno." je rekel Listooki in se kot vsakič glasno zarežal.

Vindicta si je nekoliko opomogla in si hitro zbistrila misli. Takoj je ugotovila, da je vse spet isto kot je bilo prej. Ona je še živa in nad njo visi prekleto velika naloga, za katero porablja vsako budno uro svojega življenja. Vedela je, da ne bo zmogla upoštevati še enih ukazov, ki bodo povrh vsega prihajali iz ust predrznega poglavarjeva sinčka. Še preden bi lahko potegnila za uzde in ustavila svojo vzkipljivo naravo, ki so si jo njeni učitelji že od otroštva prizadevali potlačiti, je stopila naravnost pred lok Listookega in s tihim, opozorilnim glasom zapredla: "Veš, dragi pametnjakovič, če misliš, da si središče tega sveta se prekleto motiš. In, če misliš, da nimam že brez tvojih prekrasnih načrtov toliko dela, da oči ne bi smela zatisniti niti za eno minuto si prav tako v veliki zmoti. Zato te vljudno nagovarjam, da pospraviš svoj lok in sebe ter svoj nadležni smeh odneseš stran od tu. Lahko pa si tudi premisliš in upoštevaš moje načrte, ki so brez dvoma veliko pomembnejši."

Jeza je v njej naraščala z vsako izgovorjeno besedo. Vsi treningi in urjenje ji niso pomagali obvladati vseh čustev zadnjih dni, ki jih je potlačila v globeli svoje notranjosti in so zdaj na plan prihajali v obliki jeze in prikritega obupa, ki jo je ves čas pestil. Ko je izgovorila zadnji stavek je vso samoobvladovanje popustilo in moč se je sprožila. Zenice Listookega so se najprej razširile, nato spet zožile in vse kar je rekel je bilo: "Naredil bom vse, kar boš ukazala."

Te besede so Vindicto priklicale iz globin čustev in senc svoje moči v katere so jo ta potegnila. Z dlanmi, ki so se ji rahlo tresle si je zakrila obraz, ki je bil bolj bled od belih lilij, ki ji jih je mama ko je bila še majhna spletala v lase. Dovolila si je pobegniti pred resničnostjo in svojimi dejanji v ta majhen spomin sreče. Mamine tople, nežne roke so ji gladile lase, njen mehak, žameten, skoraj neslišen glas ji je božal ušesa in srce. Pela ji je o življenju mladega, pogumnega dekleta, ki je bilo hrabro, bistro in je vedno sledilo svojemu srcu. Večino besedila je že pozabila, zato ji je v glavi odzvanjala le vesela melodija, polna upanja. Mama je pela vedno tišje, dokler zadnji verzi pesmi niso postali le š šepet in so se pomešal z vetrom z jase na kateri je z rokami zakopanimi v kolena klečala in ihtela.

V nekaterih pesmih bila je junakinja,

v drugih zločinka,

a zvezde ne lažejo,

zaradi nje so lepše sijale.

"Zaradi nje so lepše sijale..." Vindicta je šepetala te besede, še sama ni vedela kako dolgo. Znova in znova si je v tolažbo obljubljala in pri zvezdah prisegla, da bodo na koncu zvezde lepše sijale tudi zaradi nje in zabrisale vse kar je in bo zagrešila na poti.

Aquila ni mogel razumeti. Misli so mu skakale sem in tja. Listooki je nemo zrl predse in čakal na nekaj kar je bilo neizrečeno. Za Vindicto se je zdelo, da je zapustila svet okoli sebe in ko je padla na kolena je vedel, da mu nikoli ni povedala celotne resnice, če mu jo je sploh kaj, ter da je ona povzročila obnašanje Listookega. Slišal je njeno tiho ihtenje in šepetanje neznanih besed. Počasi se ji je približal in svojo roko položil na njen sključen hrbet. Ni poznal besed s katerimi bi jo lahko potolaži, niti ni vedel, če ji sme nuditi tolažbo in če si jo sploh zasluži. Vseeno jo je nežno božal po hrbtu, božal jo je in čas se je ustavil tudi zanj.

Ko so na nebu začele mežikati zvezdice se je Aquila prebudil iz trdnega spanca. Ležaj je na mrzli trati sredi jase v gozdu, njegove roke so bile ovite okoli Vindictinega pasu. Ker je še spala se je previdno dvignil in si začel urejati misli. Listooki, je sedel nekaj metrov od njiju naslonjen na deblo debele smreke. Iz svojega telesa si je izmil kamuflažo, tako, da je bil zdaj oblečen le še v belo srajco, temno rjav brezrokavnik in zelene hlače. Njegov obraz je bil mlad in žilav, ni kazal več kot dvaindvajset let. Še skozi belo srajco se mu je videlo mišičaste, izklesane roke. Njegov pogled je bil usmerjen v nebo in še vedno izgubljen, čakajoč na nekaj kar mu je bilo odvzeto. Na nekaj kar mu je vzela Vindicta.