Zvezdno maščevanje

~11~

Tisto noč ni mogel spati. Po glavi so se mu mudile in ga mučile čudne misli. Bil je nemiren, čutil je, da se nekaj pripravlja. Ni vedel kam bi lahko šel. Ni vedel kam naj gre, čeprav je bil v prostorih, ki jim je pravil dom. A v tem ogromnem gradu ni bilo nobenega h komur bi se lahko zatekel, bi se mu izpovedal in si s tem zmanjšal breme. Dokler mu oče ne bo dal dovoljenja za vrnitev k plemenom equeteseov bo bil obsojen na to kamnito trdnjavo polno spletkarjenja. 
Še preden bi se zavedel je bil na poti do Vindictinih soban. Ona je bila edina s katero se je lahko še približno iskreno pogovarjal. Sicer sta oba imela ogromno skrivnosti, ona še veliko več od njega, a vseeno se mu ni bilo treba pretvarjati. Bil je lahko takšen, kot je. Od vsega začetka. Že je videl vrata Vindictinih prostororv, ko je izza vogala tik pred njim švignila postava v črnem plašču. Leta urjenja ga tudi tokrat niso pustila na cedilu. Spretno se je pognal proti postavi in še preden je trenil z očesom je ta ležala na tleh pod njim, na vrat pa ji je bil trdno prislonjen njegov nož. 
Vindicta sploh ni vedela kaj se je zgodilo. Kar naenkrat se je znašla na tleh, na vratu pa je začutila ostro nabrušeno rezilo. V trenutku jo je prevzel strah. Odkrili so jo, odkrili. In to še preden bi se sploh uspelo karkoli zgoditi. Zdaj ji bodo prerezali vrat in umrla bo, njeno telo pa bo le še srebrn pršec med zvezdami. Globoko je dihala in ker se ni zgodilo nič je počasi odprla oči. Ko je nad sabo zagledala Aquilo se je od presenečenja zdrznila, tako da ji je rezilo rahlo porezalo vrat in iz njega se je pocedila sveža kri. 
Bil je zaprepaden in hkrati presenečen. Ko se je težka kapuca odmaknila z obraza in je zagledal Vindicto, ki je imela po obrazu nalepljenje potne lase, kar naenkrat ni vedel kaj naj stori. Vse mu je izpuhtelo iz glave. 
Vindictine oči so prestrašeno begale in raziskovale vsako gubico na Aquilovem nepremičnem obrazu. Videla je, da okleva, da ne ve kaj naj stori. V njem se je porajalo vprašanje zaupanja in se skušalo prebiti do odgovora, a nekako mu ni uspelo, da bi ugotovil kaj bi bilo prav storiti. Vedno je znal razlikovati med tem kar se mu je zdelo dobro in kar se mu je zdelo slabo in trdno stal za dobrim, a pri Vindicti ni vedel. Edino prav se mu je zdelo, da izve kaj počne tukaj in se nato odloči kaj je prav. Čeprav mu verjetno iz nje spet ne bo uspelo izvleči prav nič. A kljub temu ji bo še vedno zaupal, verjetno slepo. A kaj ko ga je nekaj ves čas vleklo k njej in ga navezovalo nanjo. 
Njene oči so se tik preden je vstal za hip srečale z njegovimi temno rjavimi, skoraj črnimi. Nato ji je ponudil roko in ji nežno pomagal vstati. Brez besed sta odšla proti njenim sobanam. Ko sta za sabo varno zaprla vrata je Vindicta odšla v spalnico. Črn plašč je odložila na umetelno rjavo mizico. Aquiline korake je slišala vse bliže sebe. Kljub temu si je odpela težko rjavo obleko in si jo slekla. Nato si je slekla še spodnje perilo in se brez besed mimo Aquila odpravila v kopalnico in se potopila v vročo kad polno mehurčkov, ki so dišali po gorski vaniliji.
Ko je stopila iz kopeli jo je v trenutku objel hlad. Segla je po rdečem svilenem plaščku in se zavila vanj. Odpravila se je proti spalnici, kjer jo je sedeč na postelji še vedno čakal Aquila. Ko je vstopila in so ji mokri lasje padli na oči, so se mu zenice razširile, lica pa škrlatno obarvala. Vedela je, da bo zahteval odgovore. In tudi dala jih mu bo, pa čeprav ne resničnih. Ujel jo je nepripravljeno, a saj je bila vendar urejena za obvladovanje takšnih situacij. Za manipuliranje s sočlovekovim umom, pa čeprav je ta postal tvoj prijatelj in bi mu rad povedal resnico. Telo, obrazna mimika in besede. To so najmočnejša orožja. Čeprav so ji pretekli dogodki pokazali, da se bo prav tako morala izuriti v uporabi drugih orožji. 
Bela mesečna, ki je prodirala izza zaves je osvetljevala njeno čudovito telo. Ob pogledu na gladke, vidke noge, ki so se zaključile v ozkem pasu in prsi, ki so ji kukale izza plaščka, se je komaj zbral. Sproti je pozabljal zakaj je tu. Kljub temu, da se je nekje globoko v sebi zavedal, da je vse to le del njenega načrta, da mu zopet naplete neko izmišljeno zgodbico, si ni mogel pomagati. Četudi je pogled poskušal zadržati na njenem milem in prekrasnem obrazu, mu je ta ves čas uhajal na gole predele kože, ki jih plašč ni zakrival. Le strmel je vanjo, dokler se njeno telo ni streslo od mraza. Šele takrat je začutil kako hladno pravzaprav je. Čeprav mu je zdrava pamet govorila, naj se osredotoči na to, da iz Vindicte izvleče čim več, je kakor hitro je mogel skoraj skočil k kaminu in začel netiti ogenj. 
Čutil je, da se je Vindicta za njim začela premikati proti postelji. Slišal je šumenje rjuh, ki se je nazadnje umirilo. Drznil si je ukrasti en pogled in na hitro jo je premeril. Vindicta je bila v polsedečem položaju pokrita z debelo plastjo rjuh in ga pozorno opazovala. Iz njenega obraza je odsevalo veselje pomešano z žalostjo. Čutil je, da Vindicta to resnično čuti. In zavedal se je, da ne pokaže vsakemu svojega pravega obraza in čustev, če jih je sploh že komu. 
V umetelno narejenem kaminu je prasketal majhen ogenj, ki je počasi ogreval sobo. Vindicta se je potopila globoko v barve ognja. Oranžna in rdeča svetloba sta ji poplesavali pred očmi. Že od nekdaj sta bili to njenu najljubši barvi. Svetli, veseli, radostni. Torej vse kar ona ni bila. V svoje misli se je tako zatopila, da sploh ni opazila kdaj se je Aquila ulegel zraven nje. V roki je imel črno, obrabljeno knjigo. Njune oči so se za kratek trenutek srečale in v tem bežnem trenutku sta si ne vedoč obljubila večno varstvo in pomoč. 
Aquila se je namestil, nato pa je začel brati. Njegov žameten glas je napolnil poltemno sobo. 
"Tri sestre so odraščale in z vsakim dnevom postajale bistrejše. Poleg njihove modrosti je v njih vse bolj rasla tudi tleča želja po svetu pod njimi, ki ga niso mogle doseči. Ko so dopolnile svoj šestnajsti rojstni dan, je ta želja zagorela s tako močnim plamenom, da ga ni bilo mogoče več pogasiti. Tako so začele iskati način, da bi si priborile možnost prehoda iz neba na čudovite travnate poljane sveta pod njimi. Dolga leta so raziskovale in potovale po nebu. Obiskovale so najstarejše med zvezdami ter jih spraševale, če kaj vedo o svetu spodaj. Ker niso nič izvedele so že skoraj obupale, potem pa jih je pot zanesla do najsvetlejše zvezde izmed vseh zvezd. Do zvezde Vodnice, ki je vzpostavljala ravnovesje v Zvezdnem svetu. Ko so tri sestre prišle do Vodnice so ji razodele svoje želje in ta je v njih spoznala resnico, dobrosrčnost, predanost in vztrajnost. V njih je videla tistega, ki ga je iskala že dolge milijone let. Zato jim je zaupala skrivnost, za katero cena je bila obljuba, da bodo nosile breme, ki ga je zahtevalo vedenje le te. Zvezda Vodnica namreč ni vzpostavljala ravnovesja le v Zvezdnem svetu, temveč je varovala tudi svet pod nebom. Bila je vodnica in varuhinja, katere naloga je bilo ravnovesje in sožitje med zvezdnatim nebom in prostranimi ravnicami ter sinjimi morji pod njim. Vodnica je vedela, da sama ne bi zmogla držati ravnovesja, če bi odprla portal, ki je omogočal prehod med povezanima svetovoma, zato je čakala, da se rodijo tiste, ki bodo zmožne držati in prevzeti odgovornost za ravnovesje v svetu spodaj. Že dolgo je čutila, da se čas, ko bo lahko odprla portal med svetovoma bliža in vedela je, da je ta zdaj napočil. Trem sestram je obljubila, da jih bo spustila v svet spodaj pod pogojem, da bodo poskrbele za namnožitev ljudstva, ki mu bodo vladale vdano, pravično, razsodno, predvsem pa z vsem svojim življenjem. Kljub temu, da so bile še mlade, so se sestre zavedale teže obljube, ki so jo Vodnici prisegle z neprelomljivo zvezdno vezjo.”
Aquila je zaprl knjigo in se ozrl proti Vindicti. Ta je še vedno strmela v plamen, ki je postajal vedno manjši, dokler se ni spremenil v tlečo rdečo žerjavico. 
“Zanimiv izbor uspavank.” je rekla Vindicta in pogled z ognja usmerila proti Aquilu. 
Ta se je lahkotno nasmehnil in odgovoril: “Ko sem bil majhen, še celo noč nisem zaspal, ker sem premišljeval o teh zgodbah. V meni so prebudile nekaj neverjetnega. Je pa res, da niso ravno opravile svoje naloge.”
“Res ti dajo misliti, ja. Zdijo se ti skoraj resnične.” Vindicta je za nekaj trenutkov premolknila in med njima je spet zrasla prijetna tišina.
Tišino je pretrgal Vindictin globok vdih in skoraj šepetajoče se besede: “Me ne boš zaslišal zakaj si me našel na hodniku?”
Aquila ji je odgovoril skoraj tiše: “Ne vem če ima sploh smisel. Karkoli boš rekla, verjel ti bom. Pa če bo to resnica ali ne. Ker ti zaupam. A ti meni ne zaupaš, zato nima smisla.”
Vindicti se je glas rahlo zatresel in komaj je zadržala solzo, ko mu je odgovorila: “Ni res, da ti ne zaupam. Rada bi ti povedala vse. Od začetka, do konca. Pa ti ne smem. Ne smem ti zaradi mene, pa tudi zaradi tebe.”
“In veš zakaj ti jaz zaupam ne glede na vse? Zato, ker globoko v sebi verjamem, da vse kar boš storila, pa tudi če bo nečloveško, bo to vodilo k dobremu. K boljšemu.”
Tokrat Vindicta ni mogla zadržati solze, ki se ji je utrnila iz njenega temno modrega očesa. Počutila se je varno in vredno. Želela si je človeške bližine, zato se je premaknila bliže k Aquilu, glavo naslonila na njegova široka prsa in v njegovem objemu zaspala. 
Kmalu je z roko na Vindictinem boku zaspal tudi Aquila. Aquila, ki ni vedel kaj počne, a verjel je, da dela kar je prav.