Življenje na samem

Selitev 4

Končno je sobota, prav vesela sem. Ob deveti uri smo bile zmenjene z Lidijo.
“Dobro jutro Lana!”
“Dobro jutro tudi tebi!”
“Kako si?”
“V redu sem. Komaj sem čakala na soboto, da lahko spet vidim stanovanje.” ji odgovorim.
“Verjamem. Jaz sem bila tudi navdušena, ko sem dobila moje prvo stanovanje.”
“Verjamem.” pritrdim.
“Pridi.” reče Lidija.
“Ja, pa pojdimo.”
Šle smo po stopnicah v prvo nadstropje, kjer je stanovanje. Stanovanje je bilo na koncu hodnika. Še dobro, da je zaprt hodnik do stanovanja. Lidija je odklenila stanovanje in vstopile vanj. Vstopile smo vanj in gledala sem kam bom kaj postavila. Na tem hodniku je pet stanovanj. Jaz imam zadnje stanovanje na tem hodniku.
“Lana, na ključe od stanovanja. Zraven ti dam še ključ od kletnih prostorov.” mi reče Lidija.
“Dobro, hvala ti.”
“Ni problema.”

“Kdaj greš po stvari za stanovanje?” me vpraša.
“Danes popoldne grem.”
“A imaš prevoz?”
“Ja, ja imam.”
“Dobro.”
“Kadar bom opremila stanovanje te bom poklicala, da ga boš pogledala.”
“Hvala za povabilo.”
“Prosim.”

“A greve?” jo vprašam.
“Ja, ja. Imam polno dela okoli hiše.” mi pove.
“Lepo. Jaz pa grem do Lesnine po opremo.”
“Dobro.”
Poslovile sve se in vsaka je šla svojo pot. Še dobro, da sem prišla z avtom sem, ker zunaj je zelo vroče. Usedla sem se v avto in se odpravila do Lesnine. Stopila sem do informativnega pulta in vprašala gospo za mojo naročilnico. Gospa me je vprašala na koga je naslovljena ta oprema. Povedala sem ji ime in priimek. Pogledala je na računalnik in me je dobila ven.
“Kje imate parkiran avto?” me še vpraša preden gre v skladišče.
“Tukaj spredaj pred trgovino. Bel berlingo. Je edini tukaj.” ji povem.
“Dobro. Lahko greste k avtu in vam bodo pripeljali opremo.”
“Hvala.” šla sem ven h avtu čakat.
Plačala sem ji že prej. Se prav veselim, da bom lahko začela sestavljati.