Življenje na samem

Pakiranje mojih stvari 8

“No lepo. Upam, da naju boš enkrat povabila v stanovanje.” reče mama.
“Mogoče pa res. Bom videla.” odgovorim.
“Dobro.”
“Če nimaš kaj početi lahko tudi greš.” ji osorno rečem nazaj.
“Saj grem.”
“Lepo.” pritrdim.
Mama je šla dol v kuhinjo in jaz sem začela zlagati obleke ven iz omar, toliko, da bom imela pogleda, kaj sploh imam.
“Najbolje, da začnem zlagati tako, da bom vedela, kje so obleke za poleti in kje za pozimi.”
Odločila sem se, da poletne obleke bom dala v potovalko in zimske pa v kovček. Vmes zimskih oblek bom dala računalnik in tri fotografije, ki jih imam. Na fotografijah sva jaz in pokojna babi, zelo jo pogrešam. In še tri rože imam v sobi, vse tri so na okenski polici.

Pogledala sem na uro in kar naenkrat je kazalo, da je že sedem zvečer. Že prej, ko sem napolnila potovalko z poletnimi oblekami sem jo odnesla dol, da me ne bi motila. Sproti sem še odnesla eno rožo v avto. Potovalko sem dala v prtljažnik in rožo sem pa dala na sprednji sedež, a sem jo dala na tla, da se mi ne bi zvrnila med potjo do stanovanja. Šla sem nazaj v sobo, po kovček, ki je bil nabito poln. Morala sem iti počasi dol z njim, ker noter je bil računalnik in tiste tri fotografije z mojo babi. Dve roži, ki sta mi ostali sem jih šla iskati in ju dala spredaj, kovček sem pa dala zadaj k potovalki.

Od družinskih članov še najbolj pogrešam babi. Babi je bila moja zaveznica, najboljša prijateljica. Babi je bila mama od moje mame. In mama je čisto nekaj drugega, kot je bila babi, čisto različni sta si bili. Ko je babi umrla, me je mama še bolj zasovražila in bila vedno jezna name, brez razloga. In zdaj, ko bom bila v svojem stanovanju bom imela svojo svobodo, noben me ne bo kritiziral.

Ura je bila osem zvečer, ko sem vse prinesla v stanovanje. Kovček in potovalko sem odložila v sobo pod okno. Rože sem pa postavila na okno v kuhinji.