Življenje na samem

Klic iz Lesnine 22

“To pa je zdaj prav pasalo.” reče Lidija, ko spije en kozarec coca cole.
“Verjamem, ker meni je tudi pasalo.”
“Aha. Zdaj pa najbolje, da grem domov.” reče Lidija.
“Pa saj se ti še ne toliko mudi?”
“Ne, ne. A se bosta fanta spraševala, kje sem toliko časa.”
“Ja, ja to pa imaš prav. Vidiš jaz tega problema nimam, da bi me kdo čakal doma.” odgovorim.
“Aja? Ja zdaj, ko živiš sama res te ne noben čaka. A če živiš pri starših, pa njih skrbi.” reče Lidija.
“Ja, če imaš take starše, ki se z njimi razumeš in da ste si kot tujci v stanovanju. In še povrh, da sta še ločena.” ji odgovorim.
“Joj oprosti, nisem vedela.”
“Saj nisi mogla vedet.” pritrdim.
“Ja.”

Bilo je štiri popoldne, ko sem šla v kopalnico omiti posodo od poznega kosila. Posodo sem odložila v tuš kabino. Saj ni bilo veliko posode, a omit sem morala.

Danes je sreda. Danes ponoči sem odlično spala. Včeraj nisem prav veliko delala, razen pospravila posodo od kosila.

“Prosim?” se oglasim.
“Sem dobila Lano Žnidarčič?” vpraša ženski glas.
“Ja, pri telefonu. Želite?”
“Tukaj pa Anika iz Lesnine. Kličem vas za kuhinjo, ki ste jo v ponedeljek naročili.” reče.
“Ja. Dobro.”
“A kuhinjo vam pripeljemo ali jo pridete iskati?”
“Koliko stane prevoz?” jo vprašam.
“30€.” odgovori Anika.
“Dobro. Hvala. Jo pridem iskati.”
“Zmenjeno. Kdaj vas lahko pričakujemo?”
“Bom prišla danes enkrat okoli enajstih.”
“Dobro.” pritrdi Anika.
“Ja, hvala. Nasvidenje.”
“Nasvidenje.”

Poklicala sem Lidijo in jo vprašala, če lahko gre z menoj do Lesnine po kuhinjo.
“Ja z veseljem lahko grem s teboj. Kdaj pa?”
“Rekla sem jim, da pridem danes okrog enajstih.” ji odgovorim.
“Dobro. Zdaj se bom začela odpravljati. Kje se dobive?”
“Zmenjeno. Ne vem. Ko bom naštimala bom takoj prišla do tebe.”
“Dobro. Adijo.”
“Adijo.”
Prekinile smo, jaz sem šla pod tuš. Čeprav je bila še dobra ura in pol do enajstih. A vseeno sem se začela počasi odpravljati.