Življenje na samem

Bela tehnika 20

Pa smo le prišle do Mercatorja, avto sem šla parkirat dol v garažo, in tudi v trgovino smo vstopile spodaj. Trgovina z belo tehniko je v prvem nadstropju tako, da sve šle s tekočimi stopnicami gor v prvo nadstropje. Stopile sve v trgovino z belo tehniko, ki so imeli veliko na izbero.
“Kaj prvo pogledave?” me vpraša Lidija.
“Najbolje, da pogledave prvo za kuhinjo.” odgovorim.
“Dobro.”
Šle sve proti štedilnikom, začele smo jih gledati. Imeli so jih veliko na izbero, sploh nisem vedela, kakšnega bi izbrala.
“No, kakšne so pa mere štedilnika?” vprašam Lidijo.
“Samo, da se spomnim. Če se prav spomnim je 90x60x85cm.” odgovori Lidija.
“Ok. Potem ta, ki ima te štiri pline in dve električni v redu.” rečem.
“Ja. Samo najbolje, da daš pomivalni stroj in lijak na drugo stran pulta.” reče Lidija.
“Ja najbolje. A poznaš koga, ki se ukvarja s tem, da bi potem premaknil lijak na drugo stran?”
“Ja in to zelo dobro.” odgovori Lidija.
“Aja?” veselo vprašam.
“Aha.”
“Kdo pa je?”
“Moj mož in sin.”
“Aja? A onadva se prav s takimi rečmi ukvarjata?” jo vprašam.
“Ja. Znata vse živo delati.” odgovori Lidija.
“Waw. Potem imaš doma vseveda mojstra.” ji rečem.
“Ja recimo temu tako.” veselo reče Lidija.
“Verjamem.”
“Kaj potem tega kupiš?” vpraša Lidija.
“Ja najbolje, da ja.” odgovorim.
“Dobro.”
Pogledali sve še kakšna je cena tega štedilnika in odšle k pultu. Trgovcu sve povedale kakšen štedilnik bi vzele in mu dejali, da greve še pogledati hladilnik, zamrzovalnik, klimo, pomivalni in pralni stroj.

Teh pet stvari, ki smo jih še gledale in iskale prave mere smo jih le dobile. Kupile smo vseh šest stvari, ki smo jih danes prišle gledati. Cena je bila kar visoka, tako, da pol cene sem jaz plačala in pol cene mi je Lidija plačala. Tako, da sem ji bila zelo hvaležna.