Witness - Fanfict One Direction ft. Liam and Louis (in slovenian)

36.

Editiranje in popravljanje besedila: 30.6.2024

>Chapter thirty-six<

Angelina Rebecca Sparks

Mislila sem, da se bom zlomila in moje srce mi je trpko razbijalo v grlu. To se pač ni dogajalo, sem se prepričevala, a sem vedela, da je neumno tako govoriti; bila sem na skrajnem koncu živčnega zloma in Louis mi ni prav nič pomagal, še več, dal mi je razlog, da se ubijem. Saj vem, na to še pomisiliti ne bi smela, a kaj ko mi je najljubša oseba na svetu ravnokar rekla, da je najbrž še vedno zaljubljena v drugo punco. In to boli.

Zavzdihnila sem in na koncu sem odšla na streho in naredila nekaj, kar že dolgo, dolgo časa nisem- prižgala sem cigareto, da sem se pomirila. Vedela sem, da bo prišel Louis za mano, a kaj naj naredim, naj ga pošljem stran? Tega pa res ne bi mogla narediti, navsezadnje sem ga še vedno ljubila.

»Oprosti,« je prišel odgovor z njegovih ust. Pričakovala sem to, nisem pa tega, da me bo objel od zadaj in položil njegovo glavo na mojo ramo. Po pravici povedano, se mi je zdelo ljubko.

»Vem, Louis,« sem mu rekla in ga poljubila na čelo. »Nisi si sam kriv.« sem se izgovorila. Lepo od mene, sedaj ga še ščitim.

»Ne vem kaj naj rečem, kakor to, da se ti opravičim in ti povem, da mi je neznansko žal,« je zamomljal.

»Louis, v redu je, sprosti se!«

»Vem, a vseeno,...« mi je oporekal. Obrnila sem se in ga žalostno pogledala v oči.

»Glej, vem da je bila Jane prva punca v katero si se zaljubil, a vseeno, ti to ničesar ne pomeni? To kar imava midva?«

»Angelina...«

»Ne morem verjeti!« bila sem ogorčena.

»...žal mi je.«

»Naj ti tudi bo!« sem se zadrla nanj in odšla. Pa tudi če prespim pri Jane in Liamu, samo da pri Louisu ne! Mogoče pa lahko grem k Harryju? Sem premišljevala. Odšla sem v sobo in na hitro pobrala svoje stvari.

Louis William Tomlinson

Vem, totalno sem zabluzil. In nisem se mogel premakniti, kajti bil sem čisto zmrznjen. Vedel sem da to kar sem naredil ni bilo prav, ne do mene, ne do Angeline in še posebno ne do Jane in Liama. Navsezadnje sta bila skupaj.

Vrnil sem se v svojo sobo in skušal izklopiti misli. Seveda mi ni uspelo in zato sem šel v telovadnico in začel trenirati, ker je bilo toliko energije v meni, da sem se moral sprostiti. Hitro mi je postalo vroče in slekel sem si majico. Pot je lil z mene, a se nisem ustavil. Naposled so moje roke postale težke in vrgel sem se na tla. Ni me bolelo moje telo, če sem bil pravičen, bolj me je pekla vest. Kaj vse sem storil in sedaj sem najbrž končal mojo zvezo. Bil sem bedak.

In skoraj sem se zjokal. Kar pa že zelo dolgo nisem naredil in... bil sem zelo ...sebičen do sebe in drugih- oddolžiti bi se moral.

Angelina je šla, Harry je odšel, še Liam in Jane sta odšla, torej sem ostal sam. In trenutno nisem imel skoraj nič za početi. Pogledal sem na uro in videl da sem že polovico noči v telovadnici. 

Ugh, kakšen kreten sem!

Nato sem šel nekaj pojesti, kajti postal sem neznansko lačen. Odprl sem hladilnik, si odprl pločevinko piva in vsega takoj spil ter si vzel e nekaj hrane in se usedel na kavč.
Poiskal sem daljinec in pogledal če kaj takega po televiziji, da bi me zamotilo. Ni bilo nič, ko sem naenkrat videl neko reklamo. Bilo je o tem, da greš v ring in če zmagaš, da dobiš zastonj boksanje in še najboljšega učitelja. Bilo je mikavno. In zanimivo mi je bilo to, da se je začelo on šestih zjutraj, torej čez tri ure in jaz nisem bil niti najmanj utrujen, torej sem se pripravil, naredil par raztegovalnih vaj in že sem si oblekel majico s kratkimi rokavi in šel do moje avtomobila. Šel sem do središča mesta in bilo ježe kar nekaj gneče. Dobro, še več takih kot sem jaz.

»Kje se prijavim?« sem vprašal moškega . Pogledal me je in ko je videl, da imam tetovaže in da izgledam nevaren, me je kar spustil naprej. Nekdo se je pritožil, a ko me je videl in moj pogled, je hitro utihnil. Priznam, všeč mi je bilo, da jih prestrašim.

»Pojdi takoj levo, prva desna vrata.« Mi je povedal moški in pokimal sem. Vstopil sem na hodnik in vstopil sem skozi in pred mano je bil boksarski ring. Zlobno sem se nasmehnil, to mi je bilo všeč.

»Si prišel za dvoboj?« me je vprašal en nov moški.

»Da,« sem bil uraden.

»Všeč mi, kako si drzen. Moje ime je Greg, Greg Horan.« Ime mi je postalo znano. To. Ni.Bilo. Mogoče. Od našega bivšega šefa oče,brat? Ko je videl moj obraz, se je zgrozil.

»Kaj je moj brat spet naredil?« videti je bil prestrašen.

»Pozabi, tukaj sem zaradi dvoboja in ne zaradi neporavnanih računov.«

»Dobro,« si je Greg oddahnil. »Domnevam da si dober,« je rekel.

»Lahko bi se tako reklo,« sem mu odgovoril z zlobnim nasmeškom.

»Dobro, ker te bom preizkusil.«

»Ti kar, pripravljen sem.« sem mu odgovoril. Prikimal je. Vse mu je bilo jasno. In meni tudi.

»Pravila poznaš, tako da ti ne bom nič razlagal.«

Prikazal se je moški s kakšnimi 80 kilogrami, a se nisem ustrašil, ker premagal sem že boljše.

»Začnita,« je rekel Greg. Počasi sem se približeval in ga še malo ocenil. Ni se mu videlo, a ta moški je malo šepal. Nobeden ne bi tega opazil, a jaz sem. Očitno ga ni bolelo, a to je najbrž pomenilo, da ima mogoče eno nogo krajšo od druge, in to bom s pridom izkoristil. Moški se je nenadoma pognal vame in hitro sem se izmaknil. Napad iz presenečenja mogoče deluje na drugih, zame pa ne.

Napadel sem ga z levega boka a se ni umaknil in zadel sem ga. Hitro sem skočil nanj in ga podrl.

»To je vse kar imaš?« sem zaklical k Gregu.

Greg me je samo gledal. »Kako za vraga si pa to naredil?«

»Vaja, praksa, misije, praksa...«

»Sprejet si,« mi je hitro rekel in skomignil sem. Vedel sem, da se bo to zgodilo.