Witness - Fanfict One Direction ft. Liam and Louis (in slovenian)

35.

Editiranje in popravljanje besedila: 30.6.2024

>Chapter thirty-five<

Harry Edward Styles

Zavedal sem se, da sem spet zaspal za svojo mizo v pisarni. Spet! Ojoj, Zayn me bo ubil. No ja, če ne bo opazil, me ne bo.

»Styles, v mojo pisarno!« Sranje na kvadrat!

»Da, šef,« od kadar je šef, se obnaša malo čudno. Kaj malo, veliko! In meni to ni ravno všeč...
Vstopim v pisarno in Zayn me prešerno pogleda.

»Kaj pa tako vesel pogled?« ga vprašam.

»Hočeš izvedeti dobro ali dobro novico?«

»Dobro novico.«

»Pametna izbira,« se zasmeji. Ok, očitno sem zadel na lotu, pa še srečke nisem kupil. »Zadnje dni sem nekaj premišljeval in najbolje da ti sedaj povem: povišnico dobiš, torej to pomeni, da si sedaj pod mano, moja desna roka.«

»Jaz?!«

»Je še kdo zraven?« se zasmeji. Hitro stopim do njega in ga objamem. »Hvala stari, to mi veliko pomeni.«

»Vem,« reče preprosto in se usede na stol.

Jane Smith

Danes je sodba za očeta, torej bo tudi moja družina tam. In naj povem, da so bili najprej šokirani, ko sem jim včeraj povedala kaj se je zgodilo (nisem jim povedala cele zgodbe kaj pa), nato so se pa sprijaznili, kakor s tem, da imam po novem fanta. No, to je še meni kar težko verjeti. Zajela sem sapo in se malo premaknila, a me je Liam nazaj povlekel k sebi. Držal me je kakor kakšno blazino in zahihitala sem se.

»Samo premakni se, pa boš obžalovala,« je rekel s še vedno zaprtimi očmi. Zavila sem z očmi, še vedno se je delal da je bad-boy, pa čeprav se je sedaj malo poboljšal. In tudi svoj imidž je malo popravil. Saj meni se je tako zdelo. Glavo sem položila na njegov prsni koš in poslušala skozi majico njegovo bitje srca. Ponoči se je skobacal k meni v posteljo, ko ni nobeden vedel, a jaz sem,ker sem se prebudila.

»Meni je prijetno, pa tebi?« sem zamomljala.

»Preveč prijetno,« je rekel in me poljubil na čelo.

»Škoda, ker danes bom morala poslati očeta v zapor. Če bi ti vedel, kako se počutim,...« sem zavzdihnila.

»Vem, da ti je strašansko težko pri srcu,« se je oglasil po nekaj minutah in pokimala sem.

»Prav imaš, najraje bi zaspala skupaj s tabo in se nikoli več prebudila,« sem mu rekla.

»Jaz tudi, a to morava narediti, Jane.« mi je rekel.

Potrto sem vstala in se preoblekla. Pozabila sem da je raven Liam in ko sem s spomnila, sem se zasmejala: »Skoraj sem pozabila, da si tukaj.«

»Užival sem v razgledu,«mi je pomežiknil in se še sam preoblekel.

Z roko v roki sva šla v kuhinjo in na hitro sem pojedla nutello pa kruh, medtem pa je Liam nekaj mečkal.

»Pohiti, ali pa bova zamudila,« sem mu namignila.

»Že grem, že grem, ne bodi tečnoba!« je zagodrnjal in nasmehnila sem se. Prej je bilo ravno obratno, Liam je mene priganjal.

»Veš kaj sem razmišljala?«

»Kaj?«

»Da bi mogoče se midva včlanila v kakšen boksarski klub.«

»To pa sploh ni slaba ideja, Jane, bom razmislil, prav?« pokimala sem in odpeljala sva se na sodišče. Bila sem živčna in Liam mi je stisnil roko, vedel je, kako zelo ga sedaj potrebujem.

»Obtoženi je zagrešil veliko zločinov,...« kakor da bi bil spet deja vu, ko sme gledala sojenje proti Niallu. Le da tokrat je bil nekdo ki ga naj bi dobro poznala. Res sem se motila o njem.
In tako je bil moj oče obtožen za 10 let v zaporu. Hladnokrvno sem ga gledala in on me je nazaj, a se nisem vdala. Sam si je bil kriv in čeprav sama nisem bila ravno pravi vzgled popolnosti, sem vedela, da jaz nisem tako na slabem kakor on.

Na hitro sem se poslovila od njega, moja družina, pa se kar ni mogla ločiti od njega. Mama je jokala in si brisala nos, jaz pa... kakor da sem iz metala. Vrgla sem se po očetu, priznam.

»Greva?« me vpraša Liam in v kotu vidim Louisa in Angeline. Louis mi medlo pokima in Angelina me, ne vem zakaj, grdo pogleda. Liam skomigne z rameni, češ, še jaz ne vem, zakaj se gre.
Pomaham in že greva skozi vrata, v boljšo prihodnost.