I was feeling epic

Sixth chapter

"Aaleyah, ne boš mi zbežala," sem slišala za seboj.

Pognala sem se proti vratom, ki so bila odprta. Svoboda. Hotela sem biti svobodna in zbežati iz pekla. Vendar me je ustavil.

Grobo me je prijel za roke in v naslednjem trenutku sem pristala na postelji. Pod njim. Kričala sem. Vendar mojih krikov ni slišal nihče ... Nihče mi ne bo pomagal. Nihče me ne bo rešil iz njegovih krempljev, ki so me držali ...

"Moja si!" je grobo dejal, ko je na silo prodrl vame.

Počutila sem se, kot da bi me razparal na dva dela, kot da bi me razbil na milijon delcev, ki se ne bodo nikoli sestavili ...

* * *

Odprla sem oči. Tokrat nisem kričala in se prebudila. Samo prebudila sem se. Zasoplo sem zadihala. Še vedno sem bila pod vplivom nočne more, ki me je goltala vase. Bila sem prepričana, da je on tukaj, v tem prostoru.

Počasi sem se obrnila. Začutila sem roko okoli svojega pasu. Pogledala sem osebo, ki je ležala za menoj. Ian.

Na varnem sem. Pri meni je bil samo Ian.

Obrnila sem se v njegovem naročju in naslonila glavo pod njegovo brado. Bila sem trdno odločena, da ne bom podlegla nočni mori. Če bi podlegla, bi to zame pomenilo, da sem zopet postala šibka in slabotna ...

Nisem šibka, sem se trdo odločila in roko naslonila okoli Ianovega pasu. Nato sem počasi zaprla oči in v naslednjem trenutku me je preplavila tema.

* * *

Iz sna me je prebudilo premikanje. Počasi sem odprla oči in dvignila pogled. Ian. Ležala sem v njegovem naročju. V snu me je tesneje prižel k sebi. Njegovo toplo telo me je prepričalo, da ponovno zaprem oči.

"Si budna?" sem nenadoma zaslišala vprašanje.

Počasi sem se obrnila in se zastrmela v njegov obraz. Z zaspanimi očmi me je opazoval. Zdelo se mi je vse skupaj nerealno. Spala sva v isti postelji. In ni silil vame. Dobila sem občutek, da sem spoštovana. Da nisem navadna smet.

"Ja," sem zamrmrala.

Z dlanjo je prijel moje lice, nato pa me je poljubil. Čeprav se mi je na začetku vse skupaj gnusilo, sedaj ... Je bilo drugače. Navadila sem se na njegove poljube. Nisem se več odmikala in to je v meni prebudilo strah. Strah, da me bo na koncu samo prizadel. Še vedno nisem prebolela preteklosti in je po vsej verjetnosti nikoli ne bom.

"Ian," sem zamrmrala, ko se je odmaknil.

V odgovor se je nasmehnil. Bil je iskren nasmešek. Ni bil porogljiv ali posmehljiv, kot sem bila vajena.

"Pojdi v kopalnico, jaz pa grem pripraviti nekaj za jesti," je dejal. Samo pokimala sem in se počasi izkopala iz njegovega naročja.

Petnajst minut kasneje sem sedela v kuhinji, za kuhinjskim pultom. Opazovala sem Iana, kako je pripravljal zajtrk in kavo.

"Nisem vedela, da se znajdeš v kuhinji," sem pripomnila, ko je pred mano potisnil skodelico kave, ki sem jo nemudoma vzela v roke. Potrebovala sem svoj dnevni odmerek kofeina, saj me je pričela boleti glava.

Premeril me je.

"Še marsičesa ne veš o meni," je dejal.

"Na primer?" sem ga spodbudila. To je bil varen pogovor, ki ni napeljeval na njegov predlog. Pa še zanimalo me je kaj več o njem.