I was feeling epic

Seventh Chapter

Do nedelje zvečer je bilo zame pravo mučenje. Nestrpno sem gledala kazalce na uri in si želela, da bi Ian čim prej prišel. Nenazadnje sem komaj čakala, da ga vidim. Po tistem, ko sva vsaj nekaj razrešila, je postal glavna točka v moji glavi.

Prvič pa sem se zbudila brez nočnih mor. Domnevala sem, da je to zaradi njega. Zaradi Iana. Prišel je v moje življenje in ga konkretno obrnil na glavo, kar nisem pričakovala. Nikoli si nisem predstavljala, da bi lahko spoznala nekoga, ki me bo potegnil iz mrtvih, ki bo v meni prebudil čustva. Ne. Nisem pričakovala ...

Nenadoma mi je zazvonil telefon. Hlastno sem segla po njem in pogledala ime na zaslonu. On. Ian ...

"Ja?" sem se javila.

"Sem na poti k tebi," je dejal brez pozdrava.

"Te pričakujem," sem odvrnila. Saj sem ga res pričakovala. Že debelo uro sem bila oblečena v novo belo obleko in nestrpno čakala, da me pokliče.

"Prav. Se vidiva čez pet minut," sem slišala v glasu njegov smeh. Predstavljala sem si njegove ustnice, ki so se razširile v nasmeh ...

Prekinila sem zvezo, nato pa sem pograbila torbico in se ošinila v ogledalo, ki sem ga imela v predsobi. Bila sem spodobna. Kolikor sem le lahko bila. Zataknila sem si šop las za uho, nato pa izstopila iz stanovanja. Zaklenila sem za seboj.

Postavila sem se ob cesti in čakala. Bila sem živčna. Le kako ne bi bila? Bila sem odločena, da bom šla še en korak naprej. Ravno ta korak je bil zame precej velik in še vedno nisem vedela, če ga bom lahko naredila.

Ko je prišel, je ustavil avtomobil pred mano. Opazila sem njegov nasmeh in šla naokoli. Spremenil se je. Vsaj v obnašanju. Ali pa je le hotel doseči svoje? Saj je bilo vseeno. Poskusila bom. Pa naj me stane kar hoče. Bilo je dovolj tlačenja spominov, dovolj pomilovanja. Bila sem trdno odločena, da bom poskusila z Ianom.

"Si pa hitra," je pripomnil, ko sem sedla na sovoznikov sedež. Samo nekaj sem zamrmrala in se pripela.

V naslednjem trenutku se mi je približal. Začutila sem njegovo sapo na svojemu vratu. Obrnila sem glavo in v sekundi je ujel moje ustnice.

Moje srce je pričelo divje razbijati, ko sem mu pričela vračati poljub. Na svoje presenečenje nisem začutila nobenega gnusa, kot sem ga nekoč.

"Najboljše, da greva," je tiho rekel, ko se je odmaknil. Pokimala sem. Zdelo se mi je neverjetno, da se bo med nama ... Nekaj spremenilo.

"Greva k tebi?" sem vprašala.

"Ja," mi je pritrdil. Speljal je. "Res pa sem presenečen, da nimaš nobene strupene pripombe. Že od tistega dne, ko sva se videla na igrišču."

Bila sem presenečena nad njegovo izjavo.

"Mogoče pa se je nekaj spremenilo," sem končno odvrnila.

Ošinil me je s pogledom.

"Kaj?" je vprašal.

Kaj naj mu odgovorim? Spremenilo se je marsikaj ... Na začetku mi je bil toliko antipatičen, da bi mu najraje izkopala oči. Potem pa je ... Kliknilo nekaj v meni. Podzavestno mi je zlezel pod kožo in v meni povzročil pravi vihar.

"Ti si drugačen, kot sem te spoznala," sem previdno odgovorila. Nisem mu smela priznati svojih čustev. Ne še. Še vedno nisem verjela, da so predstavniki moškega spola lahko človeški. Mogoče pa res igra, da bi prišel do željenega ...

"Aaleyah, vedno in ostal bom isti," je dejal. Približala sva se semaforju. "Ti si se spremenila. Ti nisi več zajedljiva punca, ki sem jo spoznal v tisti pisarni. In veš kaj ... Prej si mi bila bolj všeč. Sedaj se bojim, da me ne boš okladala s strupenimi pripombami." Samo nasmehnila sem se. Včasih bi reagirala drugače ...