I was feeling epic

Fourth Chapter

Dan se je vlekel. Še sama nisem vedela, kako sem preživela dan v službi. Nestrpno sem gledala na uro, da bom le čimprej končala in odšla na zmenek s ... Hudičem. To je bila moja misel, ko sem nervozno spremljala Monico, ki mi je nekaj razlagala.

"Kaj pa je tebi, Aaleyah?" je končno opazila mojo raztresenost. Zamišljeno sem jo pogledala. "Nekam ... Čudna si."

Čudna sem bila že precej časa.

"Hm, ja," sem zamrmrala.

"Ian?" me je pobarala.

Dvignila sem pogled proti njej. Še vedno nisem pozabila, da ga je poljubila. No, vsaj tako je trdila, saj Ianu nisem ravno zaupala.

"Grem na zmenek z njim," sem končno rekla.

Presenečeno se je zastrmela vame. Očitno ni pričakovala takšnega odgovora. Pa kaj. Saj tudi jaz ga nisem.

"Pa saj si rekla ..."

"Vem kaj sem rekla," sem jo nekoliko hladno prekinila. "Vendar je Ian prevec vztrajen. Še celo zame je prevelik zalogaj. Mislim ... Nisem imela druge izbire. Stisnil me je v kot. Privolila sem samo zato, da bom imela mir pred njim."

Monica me je opazovala, vendar ni rekla ničesar. Še dobro. Nisem imela volje govoriti o tem. Ne. Razmišljala sem le o tem, da se bom čim prej pobrala iz službe ter si odšla kupiti nekaj primernega za ta večer.

Ko sem končno prišla domov, sem se počutila utrujeno. Sicer sem kupila obleko, vendar ... Upala sem, da vsaj tokrat ne bo Ian imel kakšno zajedljivo pripombo, saj je res nisem potrebovala. Nikakor. Potrebovala sem miren večer ... Čeprav sem vedela, da bo to ob Ianu misija nemogoče. Z njim ni bilo nobenega mira.

Ob dogovorjeni uri sem čakala pred zgradbo. Razmišljala sem o njem. Le kakšen predlog ima zame? Kolikor sem ga spoznala v zadnjih dneh ... Verjetno ničesar pametnega oziroma ... Verjetno me bo spet poskusil ponižati. Kot vedno.

Ko sem v prometu zagledala znan avtomobil, me je presekalo v trebuhu. Dobro sem vedela, da je on.

Nenadoma sem zadrhtela. Nekaj mi je govorilo, da naj zbežim ... Da naj ne grem na zmenek z njim. Kljub temu pa sem trdno obstala na mestu in upala, da se večer ne bo prelevil v katastrofo. To bi bilo zame nekaj ubijajočega.

"Pa me čakaš," je nekoliko posmehljivo dejal, ko je ustavil avtomobil in spustil avtomobilsko šipo dol. Samo pokimala sem. Samo to sem uspela narediti, čeprav sem že v mislih pripravila zajedljivo pripombo.

"Ja," sem končno dejala.

Premeril me je s svojimi očmi.

"No, kaj čakaš?" me je pobaral.

Presenečeno sem ga premerila, saj tega vprašanja nisem pričakovala. Nezavedno sem šla naokoli in odprla vrata na drugi strani. Sedla sem na sovoznikov sedež in se udobno namestila. Potegnila sem pas ter se pripela.

Ošinila sem ga s pogledom. Na ustnicah je imel porogljiv nasmešek. Oh, ne, sem v mislih zastokala. Vražji nasmeh mi je povedal, kaj me čaka. Čaka me pekel.

"Kam sploh greva?" sem vprašala, ko sva se vozila na drugo stran mesta. Nisva šla v tisto restavracijo, niti k njemu domov. Ne.

"Boš videla," je dejal.

Zavzdihnila sem. Nisem marala presenečenj.

Pol ure kasneje, ko sva že bila iz mesta, sva se ustavila pred nekim motelom ob cesti. Kaj počneva tukaj? Spraševala sem se, če ima sploh smisla postaviti kakšno vprašanje. Saj verjetno sploh ne bom dobila konkretnega odgovora ...