On

6.

"Kdo je bil?" Reče Nina.
"Eh noben poseben..." kako je to smešno. To, da ti nekdo v sekundi spremeni razpoloženje iz presrečnega v tk....meh.
"Na daj Alana povej mi kaj je narobe." "Ma Noah je bil..." " Inn kaj je rekel? A je biu tk 'o Alana oprosti mi. Jaz ljubim tebe ne Mance *poljubčki poljubčki poljubčki*' in si bla ti tk 'o ja Noah oprostim ti use pridi semmm'?"
"Ne...Res je, da se mi je opravičil. Dala sem mu še eno priložnost. Dogovorila sva se, da brez neumnosti kot so Manca...in potem me je poklical Manca..." " oooo ne niii. To je pa pač zanič..." "Ja je ja...res sem mislala, da bo kaj iz tega. Mislim glede na to kaj mi je govoril sem bila skoraj 100% prepričana." "Glej Alana...ne sekiraj se zdej zarad enga bebca....ja ga je polomu amapk ni edini na svetu. Čeprav tudi če boš z njim na koncu te podpiram ker mislim kdo ga nebi meu?" Obe planeva v smeh. O hvala bog, da si mi poslal Nino.

Čez nekaj časa pride domov tudi mami:"Alanaaa si pomila posodo?!!"
"O zdravo, kdo pa si ti?" Uau hvala mami niti zdravo mi nisi rekla. "Jaz sem Nina, Alanina sošolka." "O točno jaz te učim slovenščino ane." "Ja res me." "O in prosim kliči ke kar Petra. Tukaj nismo v uradnih prostorih."
"Dogovirjeno. Zdaj se bom pa odpravila domov. Se vidiva jutri. Adijo!" "Adijo!"

6.05 je. Budilka mi je zazvonila. Ughhhhhh spet ta šola. No samo danes še zdržim pa imam vikend.
Hmmm kaj bi danes oblekla...nekaj atraktivnega...pff naj si Noah zapomni kaj je izgubil...ali me je res izgubil? Ja me je pika konec.
Oblekla sem si črne kavbojke, ki so na kolenih raztrgane in seksi bordo majco.

Še 20 minut imam. Ravno dovolj da skočim do trafike in si kupim žvečilne.

To pa ni res...Kaj ona dela tam a me zasleduje? Obrnem se nazaj in pozabim na žvečilne.

Prva ura je slovenščina. Nič kaj posebnega. Ura mine hitreje kot ponavadi. Do nas pridejo 3-ji letniki. Seveda je tam tudi Noah. Ni umakni svojega žalostnega pogleda z mene. Manca mu je pošiljala poljubčke po zraku in mu veselo mežikala.  Noah jo je ignoreral.
Potem pa je do mene stopil Noahov sosošolec Mitja.

Pristopil je do mene:"hoj si ti Alana?" "Sem ja, zakaj?" "Pa tako. Veš narobe je bilo kar je storil...a misliš, da bi bilo narobe, če bi te peljal ven?"
Toje to. Noah je pogledal proti nama videla sem to z koncem očesa. Prav mu je zamudil je priložnost.
"Ne nebi bilo narobe."
"O super potem pa...izvoli mojo telefonsko pa se čujema prau?"
"Velja" se mu nasmehnem

Konec ure. Vidi naju kako skupaj odideva iz učilnice po zvonenju. Vidim, da mu je težko. Ampak je bilo tudi meni. Ali sem prav storila?

Ležim na postelji doma in malce ustvarjam. Naenkrat mi zabrenči telefon. Hmm neznana številka. Sporočilo? Po vsebini sodeč izgleda kot, da je Mitja. Ali pa Noah...