On

7.

Hmm verjetno je pisal Mitja. Najbolje da ga kar pokličem.
*zvonenje*
"Halo? Alana si to ti?"
"Ja sem ja. Kdo je to?"
"Ummmm okej prau glej bi se lahko dobila?"
"Najprej povej kdo si."
"Ja Mitja ane."
"Aja ja okej prau. Pridi u park glih sem hotla it tja."
"Uredu počaki me na klopci pod lipo."

Zakaj mi ta tip deluje kot Noah. No bolje da se grem oblečt.

Šla sem ven in se res usedla na klopco pod lipo. Čakala sem in čakala. Potem je končno prišel. Res je bil Matija. Do mene je pristopil z šopkom sončnuc in vrtnic. Moje najljubše. Kako je vedel?
"Oooo hvala. Res ne bi razbo."
"A dej na za tako lepo punco se splača. A grema?"
"Okej."
Skupaj sva odšla v slaščičarno. Uauuu kako je pozoren. Za prvi zmenek sva šla v slaščičarno.
"Uauuuuu!! Tko da bi prišla v Disneyland!!" "No fajn, da ti je všeč."

Naročila sva. On je naročil kremno rezino, jaz pa borocničev kolač s smetano. Res je bil dober.
"In...a si že razmišlala kam boš šla študerat naprej?" "Kam bom js šla še ne vem. Ka pa ti? Ti maš samo še eno leto." "Pa nisem prepričan. Zanima me biologija sam nevem kaj bi s tem. Verejtno bom šou pravo razen, če dobim športno štipendijo." "Ka pa če dobiš štipendijo?" "Ja verjetno se bom bol posvetiu športu pa študeral medicino." "Uf ti maš pa velik nabor stvari. Fajn to. Mene tut zanima biologija. Hočem učit pol druge nekje. Nevem še."
Tako sva se zagovorila in sem čisto pozabila koliko je ura. Bila je že pol devet jaz pa moram biti ob devetih doma.
"Hej umm...js morm bit ob 9 doma."
"Okej te pospremim. Samo plačam še ti pa počakaj zunaj." "Okej."

Izstopila sem in čakala odzunaj. Kar naenkrat me je nekdo prijel za roko in potegnil v nek vogal. Začela sem paničariti in kričati ter kriliti z rokami. Bila sem v trdem objemu. Na glavi je imel kapuco tako da nisem videla njegovega obraza. Imel je tudi nož. Zagrozil mi je:"Če boš kričala boš najebala." Tako strah me je bilo in nisem mogla nič. Prislonil me je ob zid in začel otipavati. Slinil se je po mojem obrazu. Na srečo ne na ustih. Njegova sapa mi je pihala v uho in solze so mi polzele po licih. Nisem spuščala zvokov. Bil je že na poti da iz hlač potegne prijateljčka, a ga je na srečo nekdo kresnil po glavi. To je bil silovit pretep. Tisti s kapuco jih je res dobil. Moj rešitelj pa je, ko je nasilnež že pobegnil, izginil v noči. Videla sem samo zelen blisk v njegovih očeh.