On

32

Ta del je napisan malo drugače kot pa vsi ostali. Upam, da se boš lahko lepo znašel/znašla v besedilu in prijetno branje ti želim:)

Španščina. Moja najhujša nočna mora. Pa sem že mislila, da bom lahko v šolo prišla na angleščino ali pa zgodovino. Ah zakaj bi se to zgodilo, če pa lahko prenašam nebeško obliko krastače na Zemlji. No, glede na dogodke iz preteklih dni, bom že potrpela tistih 45minut.

Ne ne bom zdržala. To je mčenje na zemlji. Res ne vem, kako ti otroci zdržijo v prisotnosti g. Vergare. Najraje se bi ga znebila. Mislim...saj se ga lahko. Samo misel na to, da imam pouka še 15 minut, me trenutno ohranja pri življenju.

Že celo uro buljim v sekundni kazalec na uri in prosim hudiča, da se začne premikati hitreje. Teh 15 minut se vleče  kot lačno leto. Zdaj smo šele na 10 minut do zvonenja. To je bilo pred tremi dnevi. Nekaj moram narediti. Opazila sem, da g. Vergara ni tako navdušen nad poučevanjem danes, zato sem se odločila, da bom končala predčasno.

"Gospod profesorrr!" zadrla sem se čez celo učilnico.  "Ja Alana?" na obrazu se mu je prav videlo kako ne zainterisiran je v najin pogovor. "A lahko grem na stranišče lepo prosim?" Videl me je kako sem zgrabila torbo. "S torbo moraš na stranišče?" "Ja gospod profesor" "No prav saj mi je tako ali tako vseeno in ura se konča čez 10 minut, tako da sploh ne rabiš hodit nazaj". Kako prosim? To sem hotela narediti brez, da mi on to reče. Zdaj ve, da me ne bo. Meh grem jaz, saj mi pusti.

Vsa vesela sem odkorakala iz učilnice in na hodniku srečala svojo razredničarko. "O Alana kaj pa ti počneš zunaj učilnice?" "Uhhh na stranišče moram" "Aaahaa vidim. Naj te pospremim, tako ali tako te moram nekaj vprašati." pizda "Kako prosim?" oneee verjetno sem to rekla na glas, "O nič nič rekla sem krasno. Povejte gospa, kaj ste me želeli vprašati?" "Ali se udobno počutiš tukaj Alana? Ali se počutiš varno?" no to je pa zanimivo vprašanje. Nisem ji mogla odgovoriti s tem: ne gospa. Veste v zadnjem tednu sem se namreč včlanila v mafijo in gospa pri kateri živim je najprej ubila svojega moža, potem pa je želela ubiti še mene. Ja tudi ona je bila del mafije, dokler je neka ruska gospa Svetlana ni odpeljala v norišnico vrjetno nekam v Rusijo ali Sibirijo. In to še ni vse. Tudi Matt je del te skromne skupnosti, ki oblega celo mesto oz. bolj natančno celo tole "state". Zato vas prosim, da mi ponudite boljši dom.

Tega ji enostavno nisem moga povedati. Mislim, vsak pri zdravi pameti ji nebi povedal tega, razen če bi želel, da ga gospa Svetlana spravi 3 metre pod zemljo. Torej vse kar sem ji lahko povedala je bilo: "Ja gospa vse je v najlepšem redu. Zelo udobno se počutim tukaj pri vas," dodala sem še en sprinkle humorja, "skoraj tako lepo mi je, da bi se lahko kar preselila sem." Tega niti malo ni vzela za smešno. Gledala me je s hladnim pogledom. "Alana saj veš, da šola izve vse." zdaj sva že stali pred straniščem in srčni utrip se mi je iz 70 povečal na 450. "K-kako prosim? Kaj misite s tem?" "Vemo, da je Mattu umrl oče, mama pa je morala na nujno službeno potovanje." odleglo mi je. Aaaaa, tako da je gospa Svetlana res poskrbela za vse. "O ja vem. Vsem nam je zelo žal. Matt bo že prenesel to, saj se že zdaj počuti malce bolje. Negova mama po drugi strani pa ne vem ali bo prebolela. Zaradi tega je tudi šla malce v tujino, da lahko preboli to na miren način in da je Matt ne rabi gledat takšne. Gospa profesor ali mogoče veste kako je Mattov oče umrl?" "Ne tega pa ne vem. Zakaj?" "Hmmm uredu. Ah nič samo gola radovedost. Zdaj pa, če mi oprostite, bi res morala na stranišče." "O ja seveda. Adijo Alana in čuvaj se." izgledala je precej zaskrbljeno ko je odkorakala stran. Ah saj ne more biti nič resnega.

Superca. V stranišču imajo eno okno, ki vodi stran od šole. Obrnjeno je ravo natisto stran kjer me nihče ne bo mogel videti. No Alana, čas za malo miganja. Odprla sem okno in se povzpela na radiator da sem se lahko potem odkotalila ven. Grm, ki je stal ravno pred oknom, mi je v tistem trenutku rešil življenje. Mimo se je sprehodil šolski varnostnik. Počakala sem, da se je malo oddaljil, potem pa se planila v tek do najbljižjega drevesa. Oznani lahko nov svetovni rekord na 60m. Bila sem pravočasna in me ni opazil. Lepo mirno sem odkorakala po parku naprej, da bi lahko čim prej zapustila šolski teritorij.

Prehodila nisem niti 30 metrov, ko me je nekdo zgrabil za ramo. Bil je dokaj močen prijem, zato sem predvidevala, da je moški. Nagonsko sem z nogo zamahnila proti mednožju. Ko sem čula krik bolečine in nisem več čutila roke na moji rami, sem se obrnila in zagledala znan obraz. Bil je Matt. Seveda, da je bil, samo on bi ogrozil svoje frnikule tako.

"Ojoj. Matt a si uredu?" "Ja js sem super, ampak moji draguljčki niso najboljše." "Hahaha oprosti za to." "Ne, ne opravičuj se. Saj si naredla prav. Kaj bi blo, če to ne bi bil jaz. Dobro tudi js morem malo vklopit možgane in začet razmišljat." "No ko smo že pri tem...kaj delaš tukaj? A nebi moral biti pri pouki?" "Moral bi res biti, ampak ko sem te videl kako se tihotapiš skozi straniščno okno sem moral za tabo." "Kajjj?! Videl si me? Ampak moj načrt je bil popolen. Ah igleda da bom morala še malce izpiliti svojo tehniko kaj praviš?" "Ja se popolnoma strinjam. Zakaj si že bežala?" "Kdo je rekel, da sem bežala?" pogledal me je s tistim izrazom na licu, ki ga naredi vedno ko misli, da je pameten in ko ve nekaj. "Dobrooo no. Španščino smo imeli pa se mi ni dalo več. Saj veš kako sovražim profesorja ane." "Ja vem ja." "No danes je bil nekam čuden." "Kako to misliš?" "Ko sem ga vprašala za dovoljenje, da zapustim razred in grem na 'wc' s torbo, je rekel da bo tako ali tako kmalu konec ure in da se sploh ne rabim vračati." "Hmmm to je pa res čudno. Sploh mu ni podobno. Tut mene je učil, pa je bil vedno poln energije za izživljanje nad nami. Čeprav je imel mene zelo rad. Malo čudno je že bilo." "Kaj če je zašel v depresijoo?" "On? Alana lepo te prosim. Ali je krava zelena?" "Ne?" "No potem imaš svoj odgovor. On nima čustev." "Tega ne moreš vedet. Kaj če mu je umrla mačka?" "Tiramisu? Nahh tista mačka je nesmrtna. Že ko je nas učil nam je pripovedoval o tej mački. Verjetno je zaljubljen v tisto mačko." "Nevem Matt mene skrbi. Pridi kmalu bo zvonilo. Grema do profesorja."

Komaj sva se prebila do učilnice. Na hodnikih je bila taka gužva, da je bil kar velik izziv priti do učilnice. Skoraj večji kot pa tisti, ko sem morala skozi okno.

Potrkala sem na vrata učilnice in zagledala profesorja čisto potrtega. Z eno roko se je naslanjal na mizo in si opiral obraz, z drugo pa je nekaj iskal na računalniku.                                                               "Gospod profesor?" "Kdo je?" igleda da naju niti ni opazil. "Alana in Matt." v hipu je dvignil obraz. "O pozdravljena. Vstopita, prisedita, kaj vaju zanima?" "Ubistvu gospod profesor," sem začela, "naju zanima ali ste uredu? Pri pouku sem opazila, da se ne počutite najbolje." "Ah Alana..." "Gospod res naju skrbi za vas." je dodal Matt. "No prav otroka. Tako ali tako bi izvedela prej ali slej. Moja velika ljubezen je odšla stran." "ooo...zelo nama je žal. Sploh nisva vedela." "Naj vama ne bo. Predvidevam, da bostatudi vidva, ko vama povem kdo to je." "Kako prosim?" izgleda da je to zgrabilo tudi Mattovo pozornost. "Vesta...ta ženska je v mojem življenju velik in pomemben del. Z mano je že 20 let. Ta ženska je Tracy...tvoja mama Matt."                                                                        OMOJBOG. Kako naj to sploh sprejmem. Jaz sem tista, ki je Tracy poslala nekam v Sibirijo, Rusijo saj sploh ne vem. Še boljše vprašanje je, kako naj Matt odreagira na to. Oba sva samo ostla odprtih ust. Pogledala sva se. "Torej...je mama varala atana z vami? In to celo moje življenje??" je nadaljeval Matt. "No Matt ubistvu ga ni. Jaz sem tvoj pravi oče."