On

11.

5 mesecev kasneje

Noah in jaz sva postala par. Res mi je lepo z njim in najraje bi use pustila tako kot je.
On me nasmeji, me posluša, lahko mu zaupam, lahko računam nanj...
Nikoli si nisem mislila, da lahko ima punca kot jaz fanta kot je on.

3. Ura~razredna ura

Naša razredničarka je vstopila v razred. Kot ponavadi je zamudila 10 minut, se postavila pred mizo in rekla, da lahko sedemo.

"Nekaj pomembnega vam moram povedati otroci..." je rekla, mi pa smo samo zavili z očmi. Mislim saj nismo stari 5 let."...nasledje leto boste lahko nekateri odšli na izmenjavo v Ameriko. Seveda je potovanje drago in ker se bliža konec šolskega leta vam to povem zdaj, da imate dovolj časa za premislek. V mislih sem imela naslednjih 5 učencev, ki so po mojem mnenju tega vredni, a še vedno se lahko kdo priključi." Lepo se je nasmehnila in ko smo že mislili, da je končana je rekla:"Torej ti otroci so: Ema, Nia, Mark, Andrej in Alana. Če se odločite za to izkušnjo, mi povejte. Vsak izmed vas bo odšel v drugo mesto in drugo šolo. Tisti, ki mi prvi pove lahko prej izbira. Na voljo imamo New York, LA, Detroit, Chicago in Denver. Prosim, da mi čim hitreje potrdite udeležbo. Cena zmaša okoli 350€, saj večino krije šola. Za odhode pa se bomo dogovarjali, ko bo use točno."

To bi pa šla. To bi bila moja mala avantura za eno leto....eno leto brez njega. Ampak saj bo razumel. Sej pa ni rečeno, da fix grem. Najprej se moram pogovorit z mamo in atijem. Saj imamo denar in mama mi zaupa. Zdaj pa moram to samo povedati Noahu...

Med odmorom sem ga našla pri omaricah. Bila sem nervozna a hkrati navdušena, da mu to povem.

"Ojla!" "Oo princesa moja!" Princesa moja...že ko je izgovoril te besede so se mi zmehčala kolena. "Kaj mi maš za povedat?" Svojim prijateljem je nakazal naj odidejo...ubogali so ga in se smejali.
"Nooo...veš...mogoče grem naslednje šolsko leto v Ameriko..." "Pa to je super. Kako dolgo te pa ne bo. Upam, da ne predolgo haha."
O moj Noah...ko bi ti le vedel...
"Ubistvu...gre za izmenjavo, ki traja eno leto" dlani sem imela potne in srce mi je bilo s svetlobno hitrostju. Čakala sem kaj bo rekel. A ostal je tiho. Odprtih ust me je gledal in v obraz je postajal zelen in bel.
"Noah?" "Eno letooo?!"
"Vem, da je veliko...a to si res želim. Vsak dan te bi poklicala res. Tudi mene skrbi, da te ne bom mogla videti 356 dni." "In kdaj nej bi šla?" "Naslednje šolsko leto. Malo pred koncem počitnic. Zdi se mi da avgusta."
"No...hvala, da si mi povedala. A si res to želiš?" "Jaa zelo. Rada bi šla malo na tuje in spoznala ljudi tam."
"Uredu...potem pa lahko greš..."
Na licu je imel izraz, ki ga nisem mogla razbrati. Nisem vedela ali je jezen, razočaran, žalosten ali pa use skupaj.
"Noah.. kaj je narobe?" "To...vse Alana a ne razumeš?!" Zdaj je govoril z malo glasnejšim tonom. Nisem ga vajena takšnega.
"Ampak a se nisma zmenla, da je uredu? Res ne razumem ka zdej misliš." "To, da če greš te bom mogo pustit."
Pustit...torej se moram odločit med Noahom in avanturo na katero čakam zelo dolgo in dvomim kdaj bo naslednja priložnost za to.
"A si ti resen zdej?"
Šlo mi je na jok. Nisem pričakovala tega...še posebej pa ne od njega.
"Ja...tako, da mi povej ko se odločiš."
To je rekel, se obrnil in odšel po hodniku do naslednje ure.

Torej se moram odločit? Kaj pa naj izberem?