TISOČ NOČI

"Upamo na izboljšanje"

Okoli četrte zjutraj je končno zadremala. Na njeno veliko žalost je razrednik začel s svojim dnevom ob petih, čeprav bi lahko še spal slabi dve uri, in jo vrgel iz dremeža. V glavi je preklela čisto vsak kamen, ki je ležal pod njo in se obrnila na hrbet.
"Kakšen je plan?" je zaspano vprašala in razpustila lase. Ponoči so se ji še bolj razmršili.
"Ti boš še spala, jaz pa grem ocenjevat vaše zvezke."
Nia je zavila z očmi in izpod sebe izvlekla telefon.
"Nia, resno mislim. Moraš spati. Videti si kot zombi," je rekel in nase navlekel majico z dolgimi rokavi. "Sicer luškan zombi, ampak še vedno zombi."
"Točno to želi slišati vsaka sedemnajstletnica, ko se zjutraj zbudi," je zamrmrala v odgovor in mu pokazala jezik.
"Jutri boš osemnajst. Nehaj se pritoževati," je rekel, jo pokril še s svojo spalno vrečo in zlezel iz šotora.
"Luškan zombi. Mu bom že dala zombija," je godrnjala in se poskušala udobneje namestiti.
Po slabi uri se je nehala mučiti. S sebe je potegnila vsa odvečna oblačila in se oblekla v vetrovko. Lase je skrila pod kapo, da se ji ne bi takoj zmočili, in se spravila iz šotora.
V skupnem šotoru je že sedelo kar nekaj njenih sošolcev. Lucijo je potapkala po ramenu in z glavo namignila v smeri koplanice. Skupaj sta se odpravili tja in se naslonili na steno med ščetkanjem zob.
"Kaj je novega?" je tiho vprašala Lucija.
"Nič nisem spala, ker me je zeblo kot psa. Rešili smo ježka. Hočem domov. Mister Fancy mi je rekel luškan zombi," je povedala Nia in se nakremžila.
"Luškan zombi?" je ponovila Lucija in se začela smejati. "Draga, izgledaš kot smrt. Bleda si, podočnjake imaš do kolen, tvoji lasje so kot sračje gnezdo in oblečena si v črno. Samo še koso rabiš."
"Hvala za podporo," se je namrdnila Nia in splaknila usta.
Mari se je privlekla do njiju. "Dobro jutro, tečki. Kako sta spali?"
Namesto njiju je odgovorilo oddaljeno grmenje.
"Če ne bo kmalu nehalo deževati, bomo lahko odplavali domov," je zamrmrala Lucija in navlekla nase še jopico s kapuco. "Moji starši že dva dni klicarijo in sprašujejo, ali naj pridejo po mene."
"Dva kilometra nižje imajo sonce," je rekla Nia in pokazala na modro nebo, ki se je pokazalo na vzhodu.
"Resno?" Mari je zazehala.

V skupnem šotoru se je vnel prepir med dijaki in profesorji. Nia se je napol zleknila zraven Jureta, ki se je nekaj igračkal s svojim fotoaparatom.
"Kdo zmaguje?" je vprašala in se naslonila na mizo.
"Trenutno je nič proti nič. Mi bi radi domov, prfoksi na delo," ji je odgovoril in dvignil fotoaparat. "Nasmešek!"
Zdolgočaseno ga je pogledala in se namrdnila. "Nehaj me že slikat. Nisem fotogenična."
"Če imaš boljšo idejo, kako preživeti dopoldne, kar na plan z njo."
Profesorica je ob prenosni tabli že izgubljala živce. "Nihče ne gre domov! Vzemite svoje stvari in gremo. Popoldne ne bo več deževalo!"
Jure in Nia sta izmenjala nejeverna pogleda in dvignila svoji torbi. Vsak je pri improvizirani kuhinji dobil vrečko z zajtrkom in malico, stlačil nekaj pisal in praznih listov v nahrbtnik ter se odvlekel naprej proti cerkvi, ki jo je bilo treba tisti dan narisat. Nihče ni vzel s seboj dežnika, glede na to, da so bili v vsakem primeru mokri do kože.
Pri cerkvi se je večina razreda ustavila pod drevesi, ki naj bi jim služila za zašito pred dežjem. Nia se je le zasmejala ubožcem, saj je vedela, da bodo verjetno bolj premočeni kot ona, ko bo zapihal veter. Iz torbe je povlekla črn in moder tuš ter začela risati. Zaradi dežja je večina risb postala akvarel, zato se sploh ni več trudila z ogljem ali svinčnikom.
"Kaj delaš?" je vprašal glas za njo. Stala je sredi jase, nekaj metrov od cerkve ter poskušala s tušem narisati zvonove.
Obrnila se je za glasom in skoraj treščila v razrednika. "Zvonove v akvarelni obliki."
"Zanimivo."
Rahlo je nagnil glavo, da bi bolje videl njen izdelek. "Mogoče malo več modre na levi in manj črne zgoraj."
Nia je v odgovor pokimala in vzela čopič v roke.

"Pa kaj imata z Mistrom?" je vprašala Mari in ugriznila v jabolko. Bil je čas za malico. Skupaj z Lucijo in Juretom sta sedeli na stopnicah, ki so vodile v zvonik.
"Kako to misliš?" se je namrščila Nia.
"Nonstop se režita eden drugemu, izmenjavata si fore, ki jih nihče ne šteka, spita v istem šotoru, flirtata..."
"Ustavi konje, ustavi konje! Kakšno flirtanje?" je Nio skoraj vrglo pokonci. "Šotor pa ni moja krivda."
"Ves čas si stojita sumljivo blizu, smehljata se eden drugemu..."
"Jesus Christ, resno? Pač je dober prfoks! A ga Jure potem tudi osvaja?" Nia se je skoraj razpočila. Razrednik jih je učil njena najljubša predmeta, fiziko in stavbno risanje. Pravzaprav ji je bilo risanje ljubše, ampak Mister je znal narediti fiziko zabavno.
"Jeez, calm your tits, Nia. Hecala sem se."
Ko je bila Nia spet na svojem mestu na dežju v mokri travi, je besno gledala v svoj akvarel. Morala bi ga dokončati, pa se ji ni ljubilo. Nenehno so se ji v misli vračale Mariine besede o flirtanju. Sama do Mistra ni gojila nobenih romantičnih čustev, bil je poročen in tako dalje, ampak zakaj bi Mari izpostavila njin odnos?

"Morava se pogovoriti," je rekla profesorica in jo potrepljala po ramenu. Med zavijanjem z očmi je vstala in ji sledila v cerkev.
"Klicala je profesorica Teodora. Tvoj zadnji test iz jezika je bil nezadosten."
Nia je poskušala pogoltniti cmok, ki se ji je naredil v grlu.
"Poleg tega imaš neopravljene domače naloge pri kemiji. To sta dva delna popravna izpita."
Profesorica res ni nič olepševala stvari. Nia je pokimala in odšla iz cerkve.
"Mlada dama, pridi nazaj, nisem še končala s tabo!" Je zavpila profesorica za njo.
Nia je stekla. Pograbila je svoj nahrbtnik, akvarel položila Luciji v naročje in stekla stran. Zaslišala je nekaj klicev, ki jih je gladko ignorirala, in stekla po potki v gozd. Prečkala je manjši potok, ki je nastal zaradi obilice dežja in splezala na visoko skalo.
"Ni tako, da ti ne telovadiš?" je zasoplo vprašal Mister in se ustavil pod skalo.
"Nisem pri volji za pogovor. Oglasite se čez kakšno leto," je zamrmrala in se pomaknila višje. Povzpel se je za njo in jo poskušal ustaviti.
"Ravnokar sem izvedela, da imam dva popravna izpita. Mi boste tudi vi povedali, da sem padla katerega od predmetov? Za jezik in kemijo že vem," je zapihala in odrinila njegovo roko.
"Mari in Lucijo je rahlo skrbelo zate."
Nejeverno ga je pogledala in nadaljevala s plezanjem. "Obe vesta, da sem v gozdovih kot doma. Če bi želela, bi lahko izginila za kakšno leto. Mislim, da ju trenutno bolj skrbi za vas."
"Za popravce si si sama kriva. Za jezik si delala izjemno malo, kemijo pa si zaj..." Ugriznil se je v jezik. "Nič novega, če vprašaš mene."
"Nihče vas ni vprašal," je zagodrnjala sama pri sebi in se potegnila na polico, ki je nastala v steni. Nad njo se je stena nadaljevala v nevarnem ovinku, na katerem ni želela preizkusiti svoje sreče.

Mister je iz nahrbtnika povlekel fotoaparat. Razgled je bil res veličasten. Ravno dovolj sta se dvignila nad drevesa, daa sta lahko v daljavi videla reko.
Nia je vedela, da bodo starši popenili, ko bodo izvedeli za popravne. Definitivno jim zanje ni smela povedati po telefonu, ker bi ji kar preko telefonskega signala poslali kroglo v možgane. Sporočilo bi bilo hujše. Najbolje bi bilo, če bi počakala do konca tabora...
"Profesorica je klicala tvoje starše."
"Jim je povedala za popravne?" Je vprašala in zaprla oči. Dan se skorajda ne bi mogel poslabšati.
"Bili so izjemno razumevajoči in prijazni."
Prhnila je in pogoltnila kletvico, ki jo je imela na koncu jezika.
"Pa kaj je narobe s tabo?" je vprašal. V njegovem glasu je lahko slišala jezo.
"Kaj ni?" je vrnila vprašanje. Ležala je na hrbtu z razprostrtimi rokami. Dež je močil njen obraz in skril solze.
"Kje je tista srečna Nia, ki se je nonstop smejala?"
"Ostala je pri Eriki. Zamenjala jo je tečna in nonstop zaskrbljena Nia, ki nima življenja." Iz žepa vetrovke je potegnila robček in si obrisala nos. "Obe Nii pa sta totalni polom za njene starše."
"Nia..." je začel, potem pa utihnil.
Iz njegovih rok je vzela fotoaparat in slikala pokrajno pod njima.
Nekaj časa sta v tišini zrla v deževno nebo. Tišino so pretrgali klici Niinih sošolcev, ki so jo iskali v gozdu pod njima.
"Čas za odhod?" jo je vprašal. Pokimala je in se spustila čez rob.