TISOČ NOČI

Še vedno dež

"Počakaj! Pri miru bodi!" Dvignil je fotoaprarat in jo slikal.
"Totalno nefotogenična sem. Že Jure ima dovolj slik, da me lahko z njimi izsiljuje do konca življenja," se je pritožila in se začela spuščati.

V skupnem šotoru je bilo hrupno. Medtem ko ju z Mistrom ni bilo, je profesorica razglasila, da jih popoldan čaka orientacija.
"Nia, greš z nama? Midva ne bova tekla," jo je vprašala Sara in se stisnila k svojemu fantu.
Prikimala je in sedla k njima. Bili so zadnja ekipa, zato so imeli še dve uri časa za priprave. Sara je iz nahrbtnika privlekla karte in jih razdelila. Pridružil se jim je še Mister.

"Poberite še liste z nalogami!" je za njimi zaklicala profesorica, ko so krenili.
"Klinc pa naloge! Samo poskusimo priti nazaj do večerje," je rekla Sara in pomežiknila Nii.
Daniel, Sarin fant, je odnehal še preden so prišli do druge točke. Zaradi poškodbe kolena pred nekaj meseci ni mogel hoditi na dolge razdalje. Sari je dal poljub in objel Nio, nato pa se odpravil nazaj v kamp.
Punci sta počasi napredovali. Kmalu se je ulilo. Med zavijanjem z očmi sta stekli naprej in se ustavili pri cerkvi.
"Mister je poslal sporočilo, naj se vrneva, če bo prehudo," je Nia obvestila sošolko, ki je zmrzovala v samih pajkicah in lahki jopici.
"Pa kaj še! Midve greva do konca!" je zavpila Sara in začela hoditi. Nia ji je pohlevno sledila in se režala.
Krajša pot od cerkve proti glavni cesti, kjer bi se moral skrivati list z nalogo, se je spremenila v potok. Sara se je med kletvicami, ki so kar letele iz njenih ust, previdno spustila do točke, potem pa ji je spodrsnilo in na cesto je priletela po zadnjici.
Nii ni šlo nič boljše. Po drugem koraku ji je zdrsnilo in do Sare se je pripeljala kot po toboganu.
"Skratka, blatni sva že pri tretji točki. Kaj šele bo?" se je zasmejala Sara in začela hoditi v hrib.
"Draga, strgala si si pajkice," jo opozorila Nia in se nasmehnila. "Lepe čipke, by the way."
V odgovor je dobila nekaj podobnega živalskemu renčanju.
Šlo jima je kot po maslu. Nista se izgubili, kar je bilo super, glede na to, da so ostale skupine hodile po gozdu kot zmešane. Nekajkrat sta srečali sošolce, ki so se vdani v usodo vračali nazaj v kamp. Na njihov račun sta se skoraj celo pot presmejali. Sara si je vmes izmislila še neumno pesmico polno kletvic in žaljitev o učiteljih iz šole, ki sta jo prepevali. Sara na ves glas, Nia bolj potihem.
"Kako si spala?" jo je kar naenkrat vprašala, ko sta se prebijali čez neko praprot.
"Bolj malo, zakaj?"
"Tudi jaz ne bi, če bi spala ob Mistru."
Nia je zavila z očmi. "Fanta imaš."
"To še ne pomeni, da ne smem gledat," se je rekla Sara in ji pomežiknila.
"Nehaj že s tem mežikanjem."
"Zakaj?"
"Ker imam občutek, da flirtaš z mano."
"Mogoče pa." Spet ji je pomežiknila.
"Fanta imaš," je ponovila in jo potapkala po zadnjici.
"Videla si moje spodnje perilo, pomagaš mi čez vodo, neprestano si mi v oporo... Če imam tebe, ne rabim Daniela."
"Rabiš ga. Že zaradi dolgih tuširanj." Vsi so vedeli, zakaj tako dolgo traja, da se Daniel in Sara stuširata. Profesorji so malo zamižali na eno oko, sošolci pa so upali, da vsaj uporabljata zaščito. Nihče ni hotel noseče Sare.

Njen mobilnik je zazvonil, ko sta iskali deseto točko.
"Ja?"
Sklonila se je v neko grmovje in zagledala list, ki se je zataknil na eno izmed vejic.
"Kje sta?" je vprašal Mister.
"Pri deseti točki. Zakaj?" Snela je premočen list, ki se je v njenih rokah skoraj spremenil v čežano in pomahala Sari.
"Vidita zvonik? Tja vaju pridem pobrat čez nekaj minut."
"Hej, hej, hej, hej. Manjkajo nama samo še tri točke in vsaj še dve uri sta do večerje. Midve greva naprej."
Sara je besno pokimala.
"Vsi so že v kampu. Po vaju pridem." Njegov glas ni dopuščal ugovora.
Prekinila je zvezo. "Idiot."
Sara ni bila tako prijazna. Celo pot do zvonika je klela kot za stavo in si izmišljevala najrazličnejše žalitve. Nia je prikimavala in iskala suh žep v katerega bi lahko vtaknila telefon.

"Zakaj? Samo malo nama je manjkalo!" se je pritoževala Sara, ko sta stali pred zvonikom. Vsaj Nia je stala. Sara je ležala na tleh in se smilila sama sebi.
"Izvoli ga sama vprašati," ji je odvrnila in pokazala na kombi, ki se jima je pribiliževal.
"Če ne bi tako dobro izgledal, bi ga ubila," je zavzdihnila Sara in vstala. "Rada bi ga sovražila, pa ga iz neznanega razloga ne morem. Samo blazno na živce mi gre."
Nia je skomignila z rameni. Že v prvem letniku sta z Mistrom šla čez fazo totalnega sovraštva. Delno zaradi njene mame, delno zaradi njegovega podcenjevanja njenih zmožnosti.
"Sara, zakaj se ne oglašaš na telefon? Daniel te je vsaj petkrat klical," je vprašal Mister, ko sta sedli.
"Telefon imam v kampu. Drugače bi se uničil," je zamrmrala in pokazala na svoja blatna in premočena oblačila. Lase si je spela v premočen kup na vrhu glave.
Nia je bila ob njej videti kot polit cucek. Z njenih las je še vedno kapljalo in njena vetrovka je videla že boljše dni.
"Dobra bojna barva." Mister se je nasmehnil v vzvratno ogledalo.
Sara in Nia sta se spogledali. Nato sta se začeli smejati.
Po obrazu sta imeli blatne črte, na katere sta obe povsem pozabili. Dež jih začuda ni spral in temna rjava barva se je na njunih bledih licih videla bolje kot kakršno koli ličilo.

V kampu so njuni sošolci reševali, kar se je rešiti dalo. Dež je zopet zahteval žrtve v obliki šotorov. Tokrat je premočilo še tri in profesorica je počasi izgubljala živce. Počasi, a zagotovo.
"Kako nimate nepremočljivih šotorov? Samo vaš razred je tako nesposoben, da ne prinese nepremočljivih ponjav!" se je drla.
Nia se je posmehnila. "Noben šotor ni narejen za pet dni neprenehnih "ploh" in neviht. Preverite svojega."
Profesorica ji je skoraj primazala klofuto. "Nespoštljiva mala budala, kako si drzneš..."
"Vi ste prvi začeli."
Nia je na začudenje vseh odkorakala v skupni šotor in si natočila skodelico čaja. Sara in Daniel sta izginila pod tuš, kjer ju ni želela motiti.
"Premočena si do kože. Kaj še delaš tu?" jo je vprašala Lucija z brisačo na glavi.
"Dajem našemu ljubemu parčku čas," se je nasmehnila in spila požirek.
"Na račun svojega zdravja? Vsi ostali smo tekli pod prho, ko nas je Mister pripeljal nazaj."
"Moje zdravje je moja stvar. Bolj me skrbi, da bo Danielu zmanjkalo kondomov. Koliko sta jih že porabila? Deset? Petnajst?" Namenoma je usmerila pogovor stran od sebe.
Lucija ni ugriznila v vabo. "Moraš pod prho. Imaš še kaj suhih oblačil?"
"Nope. Ničesar. Najbrž se bom preoblekla v kratke hlače od pižame in se zavila v spalno vrečo. Danes baje ne bo tako mrzlo."
V trenutku se je pred njo prikazala Lucijina trenirka. "Oblekla boš tole, majico pa ti bomo še našli. Ti samo zgini pod topel tuš."
"Saj bom. Čez pol ure."
"Čez pol ure boš kihala in kašljala!" je skoraj zavpila Lucija.
"Mislila sem, da sem jaz tista, ki vedno skrbi za druge in je mamica, kadar vaših mam ni v bližini," je rekla Nia in odložila skodelico.
"Včasih tudi ti rabiš mamo."