Kot v pravljici

1. Poglavje

Tečem. To je vse kar lahko v tem trenutku počnem. Poskušam se osredotočiti na premikanje svojih nog. Uspelo mi je. Uspelo mi je! Naenkrat zaslišim pok. V desnem gležnju začutim bolečino. Ne. To ne more biti res. Ne! Zgrudim se na tla ob najbližji stavbi. V nogi mi kljuva. Zdaj imam priložnost da pogledam, kaj se mi je zgodilo. Hlačnica na desni nogi se mi je odtrgala malo pod kolenom. Noge imam čisto opraskane. Pogledam nižje in zagledam svoj gleženj. Zdi se mi da je zlomljen. Tako malo je manjkalo, pa bi mi uspelo. Vendar še nikoli nisem imela sreče, zakaj bi bilo ravno danes kaj drugače? Po licih mi začnejo teči solze. Počutim se izmučeno. Boli me celo telo. Obraz skrijem v dlani. Zakaj se smilim sama sebi? Saj ne bo čisto nič pomagalo. Pa vendar si ne morem pomagati. Zapiha veter, mene pa spreleti srh. Naenkrat zaslišim glas.
"Si v redu?" Pogledam navzgor. Ne vidim razločno kdo je, vendar opazim, da je postava moška.
"Kaj se ti je zgodilo?" Pomislim zakaj sem tu. Nato se spomnim. Spet bruhnem v jok. Začne me tolažiti.
"Ššššš. Saj bo vse v redu." Usede se poleg mene. Objame me preko ramen. Ne branim se. Saj slabše kot je že ne more biti. Začuda se pomirim. Tiho mi prigovarja. Zagleda moj gleženj, ki je otečen. Vidi tudi moje opraskane noge in nekaj modric.
"Ti je kdo to storil?" me vpraša. Pogledam ga s solznimi očmi. Vse je megleno. Narahlo pokimam, to je vse kar lahko v tem trenutku naredim. Stisne ustnice. Sedaj na mojem vratu opazi prasko, ki vodi pod majico na mojem hrbtu.
"Potrebovala boš zdravniško pomoč," mi reče. Sedaj me prime pod rokami in pod koleni. Počasi me dvigne, nato me nese. Zaprem oči, vse postane črno. Vidim samo temo.

***

Ležim v temi. Ne vem, kje sem. Začutim bolečino v nogi. Boli me glava. Na hrbtu se pojavi bolečina. Počasi odprem oči in začnem mežikati. Vse je tako svetlo. Zavem se, da ležim v postelji. Opazujete me dva moška. Prvi je v beli halji, verjetno zdravnik. Drugi se mi zdi znan. Kje sem ga že videla? Spomnim se, kako sedim na tleh. Seveda, me spreleti, to je on. Tisti, ki mi je pomagal. Šele sedaj si ga lahko bolje ogledam. Zdi se mi znan. Kot da sem ga že nekje videla. Verjetno se mi meša. Kje pa bi ga lahko videla? Je zelo visok. Zelo mora biti prijazen, da mi je pomagal. Opazim, da je tudi lep. Temno rjavi lasje, prav take oči, lepo oblikovan obraz, polne ustnice ... Kaj mi je? Kako lahko sploh razmišljam o tem? Vendar v trebuhu začutim metuljčke. To pa res ni pravi čas. Spet začutim bolečino. Rahlo zastokam.
"Si v redu?" se oglasi zdravnik.
"Seveda, samo glava me boli," odvrnem. Na svoji nogi zagledam mavec. Drugi moški, tisti ki mi je pomagal, to opazi.
"Gleženj imaš zvit," mi pove. To mi potrdi bolečina, ki se pojavi tam.
"Prav tako imaš nekaj grdih udarcev po nogah. Tudi tvoj hrbet je poln modric in prask." V mislih se mi prikaže spomin. Spomin na bolečine, ki sem jih preživljala.
"Kje si jih dobila?" me vpraša. Ne, tega se nočem spomniti. Ne. Ne! Prepozno. Preplavijo me spomini. Nanj. Kako me je pretepal. Utrne se mi solza.
"Saj je vse v redu. Ššššššš." Spet me moški poskuša potolažiti. Hvaležno ga pogledam.
"Saj res," se spomni. "Saj se sploh še nisem predstavil. Moje ime je Zack. Kako pa je ime tebi?"
"Melissa," mu previdno odgovorim.
"Kako lepo ime. Koliko si pa stara?"
"Sedemnajst."
"Si kaj lačna?" Šele sedaj se zavem, kako prazen je moj želodec. Glasno zakruli.
"Se mi je kar zdelo," odgovori in se nasmehne. Oglasi se zdravnik.
"Je lahko juho ali pa kaj podobnega." V mislih se mi prikaže skodelica vroče juhe. Spet mi zakruli v želodcu.
"Takoj prinesem," reče Zack in se nasmehne. Odide iz sobe, z njim pa prav tako odidde zdravnik. Sedaj si sobo lahko bolje ogledam. Je velika, sploh me ne spominja na zdravniško sobo. Postelja v kateri ležim je zelo velika in zelo udobna. Pri postelji stoji miza, zraven nje pa opazim stol. Na tleh je debela preproga. Zagledam veliko okno, skozi katerega se vidi nebo. Tam je tudi omara. Odprejo se vrata. V sobo vstopi Zack, s skodelico v roki.
"Izvoli," mi reče in mi poda skodelico.
"Hvala," mu odgovorim in jo primem v roke. Je zelo vroča, jaz pa sem tako lačna, da jo hočem kar takoj izprazniti,vendar bi si ob tem o pekla jezik, zato se zadržim. Počasi pojem. Končno sem sita. Nasmehnem se sama sebi. Spet postanem zaspana. Utonem v globok spanec.