Kot v pravljici

8. poglavje

Zack

Pismo. Kako je prišlo sem? Držim ga v roki in strmim vanj, kot da bom odkril kaj novega. Zagotovo je povezano z Melissino preobrazbo. Kaj pa če je samo naključje, da se je pojavilo ravno takrat? Vendar že dolgo ne verjamem v naključja. Vse se zgodi z razlogom. Spomnim se na peti element. Ali sploh obstaja? Zdi se mi da sem nekje prebral nekaj o tem. Da je povezan z mislimi. V knjižnici imam knjigo o tem. O mitih. Moja rasa, bojevniki, kot se imenujemo, misli da je to mit. Da ne obstaja. Jaz mislim drugače. Mislim, da je mogoče da obstaja. Res želim iti po knjigo. Ravno vstanem, ko zaslišim trk na vrata. Odprem vrata, pred njimi pa stoji Melissa.
"Vidim, da si se naspala," rečem. "In da si našla pot do moje sobe," še dodam. Povabim jo noter. Vstopi, brez da bi kaj rekla.
"Usedi se, če želiš," rečem. Usede se na stol, jaz pa se usedem na posteljo, nasproti nje. Njen obraz izgleda zamišljen, njene oči pa strmijo vame.
"Povej mi. Kako izgleda Chloie?" me vpraša. Vstanem, odprem predal in iz njega vzamem sliko. Sliko iz pred osmih let. Dam jo Melissi, ona pa se zastrmi vanjo. Njen izraz se spremeni.
"Kaj je narobe?" vprašam.
"Uh, nič. Samo tako zelo sta si podobna," odgovori, vendar njen obraz kaže drug odgovor. Zakaj se obnaša tako čudno? No, pa saj niti ni važno.
"Ali bi šla rada pogledati knjižnico? Ogromna je," rečem.
"Z veseljem," odgovori. Njen obraz se razvedri. "Zelo rada imam knjige, še posebej stare, ki so polne skrivnosti," doda.
"Strinjam se s tabo. Tudi jaz obožujem knjige," rečem. Vstanem in grem iz sobe, Melissa pa mi sledi. Hodiva po dolgem hodniku, ki izgleda star. Na stenah gorijo sveče, ki mi dajejo občutek domačnosti. Rad imam toploto in svetlobo, ki jo oddajajo. Ker je moj element ogenj, so mi še posebej všeč. Prižgem jih lahko že s tleskom prsta. Prav tako na stenah visijo slike. To so slike mojih prednikov. Mogoče se nekaterim to zdi srhljivo, v meni pa vzbudi prijeten občutek. Stene so kamnite, tla so obložena s parketom, po sredini pa je debela preproga. Zaradi nje hodiva neslišno. Kmalu se na moji levi pojavijo široka lesena vrata. Z roko jih odsunem in takoj se odprejo. Razkrijejo nama pogled na vrste knjižnih polic, polnih knjig. Nekatere so novejše, vendar je večina knjig že zelo starih. Obožujem vonj, ki prevladuje v knjižnici. V meni se prebudi raziskovalni duh. V knjigah se skriva toliko skrivnosti. Mogoče bom danes odkril kaj novega.

***

Melissa

Ko hodiva po hodniku, se mi zdi zelo znan. Kot bi že bila tu. Ljudje na slikah so mi znani. Kako jih lahko na videz poznam, če pa jih prvič vidim? Tako sem zatopljena v svoje misli, da sploh ne opazim da sva že prišla do vrat knjižnice. Izgledajo mogočna. Zack jih odpre. Počasi se premikajo, kot v kakem filmu. Odpre se mi pogled na polne knjižne police. Vidim ogromno knjig, večina izgleda zelo starih. Nekaj me vleče v knjižnico in brez da bi se zavedala začnem hoditi proti knjigam. Obrnem se in zagledam Zacka, ki se samo smeji. Očitno je opazil mojo radovednost in navdušenje. Spet pogledam proti knjigam. Počutim se, kot da me vabijo, da jih preberem. Počasi se približam polici. Kar naenkrat začutim potrebo, da vzamem neko knjigo. Staro, že malo razpadlo knjigo. Kot bi me klicala. V mislih zagledam Chloe, ki se mi smeji. Odprem knjigo in zagledam svetlobo. Iz knjige prihaja svetloba! Pomanem si oči, da bi se prepričala, ali prav vidim. Svetloba je še zmeraj tu. Pogledam Zack, da bi mi razložil, kaj se dogaja, vendar izgleda da on svetlobe ne vidi. Ali pa da je čisto normalno, da iz knjige prihaja svetloba. To se mi ne zdi preveč verjetno. Potem me presune.
"Videla boš stvari, ki jih drugi ne morejo videti." To mi je rekla Chloe. Le kaj točno naj bi to pomenilo? Zakaj vidim to svetlobo? Nimam nobenega odgovora na svoja vprašanja. Ozrem se okoli in kar zagledam, me presune.