Kot v pravljici

3. Poglavje

Nadaljevanje! Upam, da vam bo všeč. :)

Zack

Ko takole sedi, naslonjena name, izgleda tako... nebogljena. Čeprav vem, da je zelo močna oseba, si jo želim samo obvarovati. Počutim se dolžen za to, da bo varna. Da ne bo nikoli več doživela kaj takega. Saj je tako mlada, pa je že preživela toliko hudega. Še dobro, da sem jo pravočasno našel. Tisti stvor jo še vedno zasleduje. Jaz to vem, čeprav se on tega ne zaveda. Prav tako se tega ne zaveda niti Melissa. Ona mi zaupa. Presenečen sem, da tako kmalu, vendar sem tudi vesel. Enkrat ji bom moral zaupati tudi jaz. Ne vem, kdaj bo prišel ta trenutek. Upam, da čimprej. Verjetno mi ne bi ravno hitro oprostila tega, da ji prikrivam stvar, v katero je vpletena tudi sama.

***

Melissa

Dnevi minevajo, jaz pa ne obžalujem odločitve, da sem zaupala Zacku. Spet se počutim močna. Kot da bi našla manjkajoči del sebe. Po dolgem času sem našla nekoga, ki je vreden zaupanja. Pojavil se je tudi občutek, ki pa ga nisem občutila še nikoli. Kot da nekaj vem, vendar se tega ne morem spomniti. Zdi se mi, da je pri vsem skupaj nekaj več. Da vse to niso bila naključja, da je vse povezano. Zdaj se mi pa že meša. Pa vendar se ne morem otresti občutka, da imam prav. Vse se mi začne zdeti nekako sumljivo. Kako me je lahko Zack našel v točno pravem trenutku? Verjetno po naključju. Ampak, ali naključja sploh obstajajo?
"O čem razmišljaš?" me prekine glas. Zackov glas. Tako zelo me preseneti, da se zdrznem. Pogledam ga, naslonjen je na podboj vrat. Spet me spreleti občutek, da mu lahko zaupam s svojim življenjem. Tako nisem zaupala še nikomur. V trebuhu se mi pojavijo metuljčki. Spet opazim, kako je lep. Spet ni pravi trenutek. Zakaj moram ravno zdaj razmišljati o tem? Saj ga poznam le kratek čas. Okoli dva tedna. Sedaj se zberem.
"O vsem, kar se je zgodilo," mu povem. "Zdi se mi neverjetno, vendar sem zelo vesela, da se je tako izteklo."
"Jaz tudi," odgovori. "Si kaj bolje?" me vpraša. To je res težko vprašanje. Ne vem, kako naj se počutim. Seveda, rane so se začele celiti, ne boli me več celo telo, vendar še vseeno ne morem pozabiti vsega, kar se je zgodilo. Ni tako preprosto, vendar odgovorim z preprostim "da". Ne zdi se mi, da verjame mojemu odgovoru, vendar ne sili, da mu kaj povem. To mi je pri njem všeč. Ni vsiljiv. Je prijazen in rad pomaga. Vse to sem ugotovila v tem času ko sem bila tu. Včasih se mi zdi, da me opazuje, vendar ne vem, na kakšen način. Ali me vidi kot sestro, ali pa kot nekaj več? To hočem izvedeti, pa vendar niti sama ne vem, kaj hočem. Koga pa slepim? Seveda vem, kaj hočem. Njega. Čeprav si želim še tako močno, vem da se to ne bo zgodilo. Saj svojih čustev sploh ne znam pojasniti. Tudi Zacka poznam le kratek čas. Kako je potem mogoče, da do njega tako čutim? To je vprašanje, ki ga ne znam razložiti. To preprosto ni mogoče. Zack mi nameni enega od njegovih pogledov, kot bi hotel ugotoviti o čem razmišljam. Spet. Mogoče pa kaj sumi? Ne... Saj se nisem izdala. Seveda ne more vedeti. To ni mogoče. Namenim mu pogled, za katerega še sama ne vem, kaj pomeni. Tudi on mi vrne pogled. Zdi se mi, da se tako pogovarjava. Vem, da je smešno, vendar na nek način vem, kaj ta pogled pomeni, čeprav ga ne znam pojasniti. Ne znam ga opisati. Zanima me, kaj si o tem misli Zack.

***

Zack

Njene oči. Kot bi videle že ves svet, doživele že vse. So tako lepe rjave barve, da se v njih kar izgubiš... Ko tako opazujem njene oči, opazim na sredini njenih zenic dve majhni beli pikici. Zdi se mi da sanjam. To ni mogoče. Kako tega nisem opazil že prej? Vem, kaj to pomeni. Vseeno se hočem prepričati, zato pogledam njeno roko. Na njej bi moralo biti znamenje v obliki lune. Kmalu ga zagledam. Polmesec, malo temnejši od barve njene kože, ki se nahaja pod njenim palcem. Pogledam še svojo roko, na kateri se nahaja prav tako znamenje. To stvari bistveno spremeni.