Kot v pravljici

2. Poglavje - Zgodba

Nadaljevanje! Naslednja poglavja bodo krajša od prvega, vendar upam, da vam bodo všeč! :)

Melissa

"Živela sem, kot čisto navaden človek. Imela sem družino. Mamo, očeta ter starejšega brata. Živeli smo čisto običajno življenje. Hodila sem v šolo. Bila sem srečna. To se je kmalu spremenilo. Bila sem zraven, ko se je zgodilo. Nesreča. Samo jaz sem ostala. Vsi so tam izgubili življenje, samo jaz sem preživela. Takrat sem bila stara 10 let." Tega se nočem spominjati. Ampak nekomu moram zaupati. Globoko zajamem sapo in nadaljujem.
"Takrat se je moje življenje obrnilo na glavo. Vse je bilo narobe. Nisem imela nobenih sorodnikov, ki bi zame skrbeli. Bila sem še čisto majhna, zato sem morala v sirotišnico. Tam sem bila, dokler nisem dopolnila 11 let. Posvojil me je par. Ron in Cindy. Klicala sem ju po imenih, ker sta tako želela. Ron je bil takrat star 28 let, Cindy pa 25. Bila sta prijetna, najpomembnejše pa je bilo, da sta me imela rada, jaz pa njiju prav tako. Lahko sem nadaljevala s šolanjem, vendar nisem imela veliko prijateljev. Še tisti, ki so bili do mene prijazni, se niso ravno družili z mano. Nisem imela nobenega takega prijatelja, ki bi mu lahko zaupala, vendar me to ni preveč motilo, saj sem imela Rona in Cindy. Živeli smo v manjši hiši na podeželju. Vse je bilo lepo in prav. Tako sem živela 5 let, do svojega 16. rojstnega dne. Kmalu se je nekaj spremenilo. Ali bolje rečeno, nekdo. Ron je postajal vse bolj čuden. Večkrat sem v njegovih očeh videla bes in sovraštvo. Izgledal je, kot bi ga nekaj obsedlo. Nekaj slabega. Večkrat se je razjezil na Cindy, včasih je celo postal nasilen. Vpil je name, čeprav brez razloga. Nikoli mu ni bilo nič prav. Spomnim se tiste noči, ko so stvari postale nevzdržne. Bila sem stara 16 let. Ron se je tako zelo razjezil, da mu je iz oči sijal bes. Takšnega ga še nisem videla do takrat. Ustrašila sem se ga. Hotela sem zbežati, vendar me je zgrabil. Cindy mi je poskušala pomagati, vendar jo je brcnil v trebuh, da se je samo zgrudila po tleh. Nato je udaril še mene." Po licu mi spolzi solza. Spet ti boleči spomini.
"Če nočeš nadaljevati, ti ni treba," reče Zack. Gleda me z žalostjo v očeh. Izgleda, kot da me razume. Zopet mi vlije upanje.
"Saj je v redu. Hočem nadaljevati," rečem. Zack mi rahlo pokima, jaz pa nadaljujem:
"Po tistem udarcu mi je na oči padla tema. Zbudila sem se v temni sobi. Nisem vedela, kje sem. Še tega nisem vedela, ali je dan ali noč, saj soba ni imela okna. Imela je samo tista strašna vrata. Vsakič, ko so se odprla, je skoznje stopil on. V rokah je imel pas. Od tega imam na sebi toliko ran." Spet se mi glas zlomi. Po licih mi začnejo dreti solze. Zack me objame okoli ramen, jaz pa se naslonim nanj. Kako je lepo imeti nekoga, ki te ima rad. Ima rad. Saj me nima rad, ali pač? Seveda ne, samo smilim se mu. Pa vendar... Ne, to zagotovo ni nič več kot to. Kaj pa jaz? Ga imam rada? No... Vsakič ko ga pogledam, me spreleti prijeten občutek. Všeč mi je, ko me takole drži. Ampak... Saj ni važno. O tem ne morem razmišljati in pika.
"Saj zdaj je vse v redu," mi prigovarja. "Tukaj ti ne more storiti čisto nič. Tega ne bom dopustil nikoli na svetu." Kako je prijazen! Počasi se umirim. Zack name vpliva pozitivno in pomirjajoče, čeprav se tega verjetno ne zaveda. Kot bi oddajal neko posebno energijo, za katero ne ve, da obstaja. Ob njem se počutim, kot da mu lahko povem vse, vendar me ne bo imel za noro. Da me bo razumel. Ne vem, kako sem dobila tak občutek in zakaj sem v to tako zelo prepričana, vendar globoko v sebi vem, da imam prav.