Kot v pravljici

6. Poglavje

Zack

V njenih očeh vidim dvom. Vidi se, da mi ne verjame popolnoma. Ne vem, kaj naj naredim, da mi bo verjela. Vse je resnica. Vse, kar sem ji danes povedal. Tudi obvladanje elementov. Ugotoviti bo potrebno njen element. Vidim, da se je spet zamislila. Le o čem razmišlja? Opazil sem že, da sem se to vprašal že nekajkrat. Vedno je zamišljena. Kot bi brskala po svojih spominih in jih podoživljala. Zdi se mi odsotna. Kot bi imela svoj svet v glavi. Zdaj se zdrzne. Izgleda pretreseno.
"Ko si govoril o petem elementu, si mislil resno?" vpraša.
"No, nisem čisto prepričan," odgovorim. "O tem sem samo bral. Nikoli še nisem srečal nekoga, ki bi bil dejansko tak. Verjetno mora biti zelo redko, mogoče je pa tudi, da je to samo legenda. Izmišljeno ali ne, še vedno je zelo zanimivo, kajne?"
"Ja, zelo." Malo pomisli, nato pa vpraša:"In kako misliš ugotoviti, kateri element obvladam?"
"No, to boš morala bolj kot ne ugotoviti sama."
"Ravno sem izvedela, da na svetu obstaja posebna rasa in da sem del nje, da morem varovati ljudi in da moram sama ugotoviti, kateri element obvladam. Še vedno nisem povsem prepričana, da ne sanjam."
"Lahko ti zagotovim, da ne sanjaš. V sanjah ne moreš brati, če pa pogledaš svoje roke, imaš dodatne prste. Tako se lahko prepričaš, da je vse resnično."

Melissa

Pogledam na koledar. November. Očitno lahko berem. Pogledam svoje roke. Deset prstov. Kaj pa če ne sanjam? Kaj če je vse res? Vendar kako je to mogoče? Naenkrat na mizi zagledam kos papirja.
"Kaj je to?" vprašam in s prstom pokažem na mizo na drugi strani sobe. Prisegla bi, da tega prej ni bilo tukaj. Zack se obrne in pogleda na mizo. Potem spet pogleda mene.
"Pismo je. Kako je prišlo sem?"
"Ne vem, prej ga nisem videla tukaj. Ne vem, kako se je znašlo tu," odgovorim. "Kaj pa piše na njem?" Zack se sprehodi na drugo stran sobe. Nežno prime pismo, kot bi bilo narejeno iz krhkega materiala. Tudi jaz vstanem, previdno stopim na nogo. Nič več me ne boli! Počasi, korak za korakom pridem do Zacka. Izgleda, kot bi bil uročen. Gleda v papir kot bi našel nevem kaj.
"Kaj je narobe?" vprašam. Zack začne odpirati usta, kot bi hotel nekaj povedati, vendar iz njegovih ust ne pride niti besedica. Nato s prstom pokaže na podpis na koncu pisma. Podpisana je Chloie. Kdo je to?
"To je njena pisava," potiho reče Zack. "To je resnično njena pisava."
"Čigava pisava, Zack?"
"Njena. To je pisava moje mlajše  sestre. Izginila je pred osemnajstimi leti in od takrat je nihče več ni videl. Ne vem, kje je. In sedaj dobim njeno pismo. Kako je to mogoče? Kako je mogoče, da se je kar pojavilo tukaj, brez da bi jaz to opazil?" reče. Brez besed ga poslušam. Ne vem, kaj naj rečem, zato sem samo tiho in ga razumevajoče gledam. Nato spet pogledam pismo. V oči se mi zarežeta dve besedi. Pomagajta mi. Kaj naj bi to pomenilo? In zakaj piše pomagajta? Na koga se to nanaša? Ali je mogoče da se nanaša name?
"Pomagajta mi," prebere Zack.
"Kaj misli s tem?" vprašam.
"Ne vem. Res ne vem."
"Na koga se pa nanaša? Piše pomagajta mi. Na koga misli?"
"Zdi se mi da misli na naju."
"Tudi name? Saj me sploh ne pozna."
"Ali misliš da je naključje, da se je pismo pojavilo ravno danes, ko si se preobrazila? Da prej o njej nisem slišal nič, zdaj pa se je čudežno na mizi pojavil papir, na katerem je podpisana?" Res ne vem, kaj naj si mislim. Ali je mogoče, da sta ta dogodka povezana?