Kot v pravljici

4. poglavje

Zack

To nima smisla. Kako sem lahko to spregledal? Saj je tako očitno.
"Kdaj imaš rojstni dan?" jo vprašam. Stara je še 17, lahko ji še vse razložim. Mogoče ji je ostalo še kaj časa. Tisto se zgodi na 18. rojstni dan, točno opoldne.
"Čisto sem pozabila na to... Danes, saj je 12. november, kajne? Opazila sem na koledarju." Pogledam na uro. Je tri minute do dvanajstih. Kako naj ji to povem? 'Si del nečesa, za kar sploh nisi vedela, da obstaja?' ali 'sedaj se boš spremenila?' Ne, v tem trenutku ne vem, kaj bi rekel, zato rečem le: "Vse najboljše!" Nasmehne se, in se mi zahvali. Spet pogledam na uro. Še pol minute. 30 sekund. Čas tako hitro teče... Nimam besed, s katerimi bi ji lahko povedal, kaj se bo sedaj zgodilo. Spomnim se, ko se je to zgodilo meni. Pet. Štiri. Tri. Dve. Ena. Nič. Vidim njen izraz na obrazu, ki se spremeni. Okoli nje se pojavi svetloba. Pogleda me, vsa prestrašena. V njenih očeh opazim skrb. Nimam časa pojasnjevati. Nimam besed, s katerimi bi to lahko opisal. Preprosto ne vem, kaj lahko storim. Nič. Sedaj lahko samo čakam. Naenkrat se okoli nje pojavi bela svetloba. Priča bom temu edinstvenemu dogodku, me prešine. Njene oči se začnejo svetiti. To je posledica tistih belih pik v njenih zenicah. Njeno znamenje na roki začne žareti. Lebdi nekaj centimetrov v zraku. To bo trajalo deset minut, mogoče malo več. Premišljujem, kaj ji bom nato rekel. Še vedno nimam besed. Kako sem lahko spregledal takšno stvar?

***

Melissa

Smešno, da me vpraša, kdaj imam rojstni dan. Ko mu povem in mi čestita, izgleda zaskrbljen. Pogleda na uro. Je nekaj minut do dvanajstih. Nekaj premišljuje. Izgleda, kot bi mi hotel nekaj povedati. Razmišlja, vmes pa gleda na uro. Zakaj je tako čuden? Kot bi nekaj čakal. Naenkrat me začne moje znamenje na roki skeleti. Tisto znamenje, ki ga imam od rojstva in je v obliki polmeseca. Se mi samo zdi, ali je res začelo žareti? Vprašajoče pogledam Zacka. Vrne mi pogled, nato pa pogleda na svojo roko. Zagledam znamenje. Zakaj ima enako znamenje kot jaz? Verjetno naključje. Spet. Začne me obliva ti bela svetloba. Kaj se dogaja? Dvignem se od postelje. Pa saj lebdim! To ni mogoče. Verjetno sanjam. Preplavijo me spomini na moje otroštvo. Ti spomini so tako oddaljeni in hkrati tako blizu. Zdijo se mi drugačni. Tega ne znam pojasniti. Oči imam odprte, vendar me vidim. Pred očmi se mi zavrtijo dogodki, ki so se zgodili v davni preteklosti.
Skozi svoje drobcene oči opazujem okolje. Zdi se mi tako znano, čeprav je še tako oddaljeno.
Moja mama. Gleda me s ponosom v očeh.
Moj oče. Dvigne me visoko v zrak.
Moj brat. Vidim, da me ima rad.
Stvari se spremenijo.
Vidim starša, vendar sta drugačna. Izgledata zaskrbljeno. Gledata nekaj, česar jaz ne vidim. Zraven mene je brat, ki se obnaša, kot bi me hotel zaščititi. Pred čem le? Sedaj zagledam avto. Sedimo v njem, kar naenkrat pa se mi pred očmi stemni. Nesreča, me prešine. Sedaj vidim sebe v bolnišnici. Imela sem zlomljeno roko in pretres možganov. Kakšen čudež, da sem jo tako poceni odnesla.
Spet se prizor zamenja.
Vidim svojo družino. Vsi izgledajo potrto. Izmučeno. Imajo raztrgana oblačila. So umazani. Izgleda, kot da so me zagledali. Na obraze jim posije kanček upanja.
"Pomagaj nam! Prosim," se oglasijo. Zakaj to vidim? Saj so vendar mrtvi.
"Nič, v kar si verjela, ni resnično," mi zakliče mama. "Zapomni si to." Nato izgine.
Prebudim se iz transa. Nič mi ni jasno, zato vprašam:"Kaj je bilo to?" Zack me pogleda in reče:"Ne vem, kako naj ti to povem." Začudeno ga pogledam. Kaj misli s tem? Hoče mi nekaj povedati, vendar izgleda, kot da ne najde pravih besed.
"Mogoče še bo to slišalo čudno, vendar ni druge poti. Moram ti povedati." Ustavi se in zajame sapo, nato nadaljuje:"Ti nisi človek."