Izgubljeni volk

part4

Počasi sem odprla oči. Nisem bila več v kamnolomu. Obrnila sem glavo v desno in videla neznano osebo spati v naslonjaču. Povzdignila sem se v sedeči položaj .Takrat se mi je v glavi močno zavrtelo. Neznana oseba:" Počasi, nisi še čisto uredu!"  se je vstal iz naslonjača in me prijev za roko. Glavo sem obrnila proti njemu in najine oči so se srečale. Bil je fant z globokimi modrimi očmi , njegov pogled je bil tako prijeten in njegove oči tako globoke ,da sem se lahko izgubila v njih. Lase je imel črne kot noč. Roke mišičaste ter vitko telo. Ana:" kdo....kdo si ti!" sem nezaupljivo vprašala. Neznana oseba:" Ne boj se, jaz sem Kai in gdo si ti!" Ana:" Ni pomembno kdo sem, vem samo, da moram nazaj ,moram se vrniti. Kje je zvezek in ogrlica!!?? Vrni jih prosim nazaj!". Zgrabila sem roko in želela izvleči iglo od infuzije. Kai:" Čakaj ne delaj tega!".prijel mi je roko s katero sem želela izvleči infuzijo. Kai:"Glej tu je vse ,brez skrbi. Dobiš ko mi poveš kaj počneš tu in kaj veš o medaljonu ,ki si ga imela na sebi??!". Iz omarice poleg postelje je potegnil Lizin zvezek in ogrlico. Ana:" Ne smem to zaupati nobenem, moram se vrniti." Kai:" poglej, ne želimo ti hudega, želimo ti pomagati." KAI:"Zaupaj mi!!" Ne verjamem ljudem ,ki jih dobro ne poznam ,a njegove oči so bile tako prepričljive, da so besede same spovzele z jezika. Ana:" Sem ...sem Ana.Več ..več ti pa ne morem povedati." Kai:" Nihče drug ne bo vedel, no povej mi!" Povedala sem mu vse o zvezku in gospe Liz.  Postala sem zelo utrujena. Kai:" Ti se kar spoči, kasneje se bomo podrobneje pogovorili in ne skrbi tu sem nič ti se ne more zgoditi.
Kaieva stran zgodbe:
Sam me je poklical in mi povedal ,da so na našem teritoriju opazili človeka. Zbrali smo manjšo skupino in odšli pogledal.  Zagledal sem dekle z  dolgimi valovitimi ombri rjavimi lasmi. Vitke postave z raztrganimi hlačami in črno krajšo majico in črnimi teniskami. Imela je velike rjave oči z dolgimi črnimi trepalnicami. Nevem zakaj sem se počutil tako čudno ,ko sem jo zagledal. Saj je navadni smrtnik. A občutek sem imel ,da je drugačna ,nekako posebna se mi je zdela. V roki je držala rjav zvezek. Spremenil sem se in prišel bližje .Ni zgledala uredu. Vprašal sem jo par vprašanj in prišel čisto blizu. Nenadamo se je zgrudila . Še predenj je padla na tla sem jo zgrabil v naročje. Bila je čisto Bleda in kožo je imela čisto mrzlo.Uboga stvar ,sem pomislil. V naročju sem jo odnesel v našo skupno hišo ,ki ji pravimo greben. Odnesel sem jo v sobo za goste .Poklicali smo zdravnika ,ki je tudi del tropa. Namestil ji je infuzijo in rekel ,da se mora dobro spočiti. Nevem zakaj a je nisem mogel pustiti same. Bila je tako nemočna. Sedel sem ob njej in opazoval njeno lepoto. Zbudila se je in uspel sem jo prepričati ,da mi lahko zaupa. Kasneje je zaspala nazaj. Jaz sem odšel do očeta.
...